S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (ponedeljek, 22. september 2014, RV) – »Cerkev, ki živiš v tej deželi Albaniji, hvala za tvoj zgled zvestobe!« Tako je dejal papež Frančišek med sveto mašo, ki jo je včeraj daroval v Tirani v Albaniji, kjer se je mudil na apostolskem potovanju. »Ne pozabite na gnezdo, na svojo daljno zgodovino, tudi na preizkušnje; ne pozabite na rane, a ne maščuj se,« je dejal. »Pojdite naprej in delajte z upanje za veliko prihodnost. Mnogi sinovi in hčere Albanije so trpeli, tudi vse do darovanja življenja. Njihovo pričevanje naj podpira vaše korake danes in jutri po poti ljubezni, po poti svobode, po poti pravičnosti in predvsem po poti miru.«

Splošna avdienca: Katoliška in apostolska Cerkev
»Kaj pomeni to, da je Cerkev katoliška in apostolska, za naše skupnosti in vsakega med nami? Predvsem pomeni skrbeti za zveličanje vsega človeštva, ne biti brezbrižni ali tuji pred usodami naših mnogih bratov, ampak biti do njih odprti in solidarni. Prav tako pomeni imeti občutek polnosti, celovitosti, ubranosti krščanskega življenja, zavračati vedno delna in enostranska stališča, ki nas zapirajo vase.« Tako je dejal papež med splošno avdienco v sredo, ko je govoril o katoliški in apostolski Cerkvi. »Prosimo Gospoda,« je povabil, »naj v nas obnovi dar svojega Duha, da bosta vsaka krščanska skupnost in vsak krščeni izraz svete matere Cerkve, ki je katoliška in apostolska.«

Papež škofom: Mi vemo, kam gremo: k Jezusu
»Lepo prosim, ne bodite škofje z rokom trajanja, ki morajo vedno menjavati naslov; kot zdravila, ki izgubijo učinek, ali kot neslana živila, ki niso za drugo, kakor da se jih vrže proč.« Tako je papež povabil skupino škofov, ki so bili posvečeni v zadnjem letu. »Pomembno je, da se ne zaustavlja ozdravljajoča moč, ki izvira iz globine daru, ki ste ga prejeli; to vas brani pred skušnjavo, da bi odhajali in prihajali brez cilja, kajti noben veter ni naklonjen tistemu, ki ne ve, kam gre. Mi pa vemo kam gremo: vedno gremo k Jezusu.« Papež je sprejel tudi skupino škofov, ki so se udeležili seminarja Kongregacije za evangelizacijo narodov. V govoru je izpostavil vlogo škofa kot dobrega pastrija: »Tudi vi, skupaj z vsemi pastirji Cerkve, ste poklicani postaviti za osnovo svojega poslanstva Jezusovo besedo, da bi lahko svetu ponudili upanje. Poklicani ste neprestano paziti na čredo, ki vam je zaupana, ohranjati jo enotno in zvesto evangeliju in Cerkvi.«

Potrpežljivost in vztrajnost
»Potrpežljivost in vztrajnost,« sta poudarka, ki ju je papež naredil med avdienco z udeleženci simpozija o pastorali. »Potrpežljivost in vztrajnost. Nimamo čarobne palice za vse, imamo pa zaupanje v Gospoda, da nas spremlja in nas nikoli ne zapusti. V težavah in razočaranjih, ki so pogosto navzoče pri našem pastoralnem delu, je potrebno, da ne izgubimo zaupanja v Gospoda in v molitev, ki to prizadevanje podpira. Ne pozabimo, pomoč nam bo dana. Najprej od tistih, ki smo se jim približali in jih podprli. Delajmo dobro, ne da bi pričakovali povračilo. Sejmo in pričujmo. Pričevanje je začetek evangelizacije, ki se dotakne srca in ga preoblikuje. Besede brez pričevanja niso nič, nič ne veljajo. Pričevanje je tisto, ki prinaša in daje veljavnost besedi.«

Ostanimo z Gospodom
V minulem tednu so se s svetim očetom srečali tudi škofje iz Slonokoščene obale in delegacija Svetovnega judovskega kongresa ter nekaj državnikov. Vsako jutro pa je papež v kapeli Doma sv. Marte daroval tudi mašo. Med eno od njih je povedal: »Krščanska identiteta je cesta, je pot, kjer ostajamo z Gospodom. Kot tista dva učenca, ki sta ostala z Gospodom ves večer. Vse naše življenje je prav tako klic, da ostanemo z Gospodom, da bomo na koncu, po nadangelovem glasu in po zvoku trobente, ostali z Gospodom.«

Audio: