Papež Frančišek med sveto mašo: Cerkev v Albaniji, hvala za tvoj zgled zvestobe
evangeliju!
TIRANA (nedelja, 21. september 2014, RV) – »On je prišel, da bi na svet
prinesel ljubezen Boga, katero želi razširiti preko občestva in bratstva.« Zato
je takoj oblikoval skupnost učencev, misijonarsko skupnost. Kot pravi evangeljski
odlomek, je namreč Jezus poleg dvanajstih apostolov poklical tudi dvainsedemdeset
učencev ter jih poslal po vaseh in mestih, da bi oznanjali Božje kraljestvo (Lk
10,1-9.17-20).
Oznanilo miru Tako je papež Frančišek začel homilijo
med sveto mašo, ki jo je danes daroval na Trgu Matere Terezije v albanskem glavnem
mestu Tirana. Zatrdil je, da je bila Jezusova misijonarska metoda »jasna in preprosta«.
Učenci so šli po hišah in njihovo oznanilo se je začelo s pomenljivim pozdravom: »Mir
tej hiši!« »To ni samo pozdrav, je tudi dar: mir.« V poslanstvu dvainsedemdesetih
učencev se zrcali misijonarska izkušnja krščanskih skupnosti vseh časov: »Vstali
in živi Gospod ne pošilja samo dvanajstih, ampak celotno Cerkev, vsakogar,
ki je bil krščen, pošilja, da oznanja evangelij vsem narodom.«
Včasih
so se vrata zaprla Tekom stoletij oznanilo miru ni bilo vedno sprejeto. Včasih
so se vrata zaprla. V nedavni preteklosti, je spomnil papež Frančišek, so se zaprla
tudi vrata Albanije. In sicer z zapahom prepovedi in predpisov sistema, ki je zanikal
Boga in preprečeval versko svobodo. Tisti, ki so se bali resnice in svobode, so naredili
vse, da bi Boga izgnali iz človekovega srca in Kristusa ter Cerkev izključili iz zgodovine
naroda, četudi je ta bil med prvimi, ki so prejeli luč evangelija. Papež je na tem
mestu opozoril na prebrano drugo berilo iz Pavlovega pisma Rimljanom, kjer že apostol
sam omenja Ilirik, ki je v tistem času vključeval tudi ozemlje današnje Albanije.
Albanija je bila v letih preganjanja katoličanov, pravoslavnih in muslimanov »dežela
mučencev«, je nato nadaljeval: »Ni manjkalo dokazov velikega poguma in doslednosti
v izpovedovanju vere. Koliko kristjanov se ni uklonilo pred grožnjami, brez omahovanja
so šli naprej po začeti poti.« Papež Frančišek je spomnil na zid pokopališča v
Skadarju, kraj, ki je simbol mučeništva, saj so se tam izvrševale ustrelitve katoličanov:
»Gospod
je bil poleg vas, dragi bratje in sestre, podpiral vas je; On vas je vodil in tolažil
ter navsezadnje dvignil na orlove peruti, kot je nekoč storil z izraelskim
ljudstvom (prim. 2 Mz 19,3-8).« Orel je upodobljen tudi na albanski državni zastavi.
Njegova podoba, kot je nadaljeval papež, naj Albance opozarja na pomen upanja, na
polaganje zaupanja v Boga, ki ne razočara, ampak je vedno ob naši strani, še posebej
v težkih trenutkih.
Danes so se vrata ponovno odprla Danes so se
vrata Albanije ponovno odprla. Zori čas novega protagonizma. Vsakdo, ki je krščen,
ima v Cerkvi in družbi svoje mesto in svojo nalogo. Vsakdo se mora počutiti poklicanega,
da si velikodušno prizadeva za oznanjevanje evangelija in za pričevanje dejavne ljubezni,
za krepitev vezi solidarnosti in za spodbujanje pravičnejših in bolj bratskih življenjskih
pogojev za vse.
Danes sem prišel, da bi vas opogumil »Danes sem
prišel, da bi se vam zahvalil za vaše pričevanje! Prišel sem tudi, da
bi vas opogumil, da bi pustili rasti upanje v vas in okoli vas. Ne pozabite na orla.
Orel ne pozabi na gnezdo, a vseeno leti visoko. Letite visoko! Pojdite navzgor! Prišel
sem, da bi vključili nove generacije; da bi se vztrajno hranili z Božjo Besedo
in odprli srca Kristusu, Bogu, evangeliju, srečanju z Bogom, srečanju med vami, tako
kot že delate in s tem srečanjem nudite pričevanje celotni Evropi.« Posebej
je papež Frančišek spodbudil nov zagon pastoralnega delovanja, ki je delovanje služenja,
in iskanje novih oblik navzočnosti v notranjosti družbe. Dejal je tudi, da je albanski
narod zelo mlad. Ko je prišel, je namreč ob cesti srečal mnogo mladih. In »kjer
je mladost, tam je upanje«.
Homilijo je papež nato sklenil z besedami:
»Cerkev, ki živiš v tej deželi Albaniji, hvala za tvoj zgled zvestobe evangeliju!
Ne pozabi na gnezdo, na tvojo daljno zgodovino, tudi na preizkušnje; ne pozabi na
rane, a ne maščuj se. Številni tvoji sinovi in hčere so trpeli,
tudi vse do darovanja življenja. Njihovo pričevanje naj podpira tvoje današnje
in tvoje jutrišnje korake po poti ljubezni, po poti svobode, po poti pravičnosti
in predvsem po poti miru.«