Duhovne misli Benedikta XVI. za 25. nedeljo med letom
»Dragi bratje in sestre, po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali
izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me
dejstvo, da Gospod zna uporabljati in delati z ne dovolj dobrim orodjem. Predvsem
pa zaupam vašim molitvam. V veselju vstalega Gospoda, z zaupanjem v njegovo
stalno pomoč, gremo naprej. Gospod nam bo pomagal in Marija njegova Najsvetejša Mati
bo na naši strani. Hvala.« To so prve besede, ki jih je v torek, 19. aprila 2005
izrekel Benedikt XVI. potem, ko je bil izvoljen za papeža.
Benedikt XVI. je
v nedeljo 21. septembra 2008 nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja začel z mislijo
na te prve besede: »Morda se spomnite, ko sem se na dan moje izvolitve množici zbrani
na Trgu sv. Petra spontano predstavil kot delavec v Gospodovem vinogradu. Ravno v
današnjem evangeliju (prim Mt 20,1-16a) namreč Jezus pripoveduje priliko o gospodarju
vinograda, ki ob različnih urah dneva kliče delavce na delo v svoj vinograd. Zvečer
pa da vsem isto plačilo ter s tem prebudi negodovanje tistih, ki so delali od prve
ure. Jasno je, da ta denar predstavlja večno življenje, dar, ki ga je Bog pripravil
vsem. Celo, tisti, ki mislijo, da so 'zadnji', seveda, če ga sprejmejo, postanejo
'prvi' in 'prvi' lahko tvegajo, da so 'zadnji'. Prvo sporočilo
prilike je v tem, da gospodar, če tako rečemo, ne prenese brezposelnosti ter hoče,
da so vsi zaposleni v njegovem vinogradu. Resnično, prvo plačilo je že to, da smo
bili poklicani, da lahko delamo v Gospodovem vinogradu, da mu lahko služimo ter tako
sodelujemo pri njegovem delu. To je že po sebi neprecenljivo plačilo, ki poplača vsak
trud. Vendar to razume samo tisti, ki ljubi Gospoda in njegovo kraljestvo. Kdor pa
dela samo za plačilo, ne bo opazil niti opazil vrednosti tega neprecenljivega zaklada.
Tisti,
ki pripoveduje to priliko je evangelist in apostol, sveti Matej. Želim poudariti,
da je Matej sam doživel to izkušnjo (prim. Mt 9,9). On je namreč, preden ga je Jezus
poklical, opravljal službo cestninarja. Zaradi tega so ga imeli za javnega grešnika
in zato izključenega iz 'Gospodovega vinograda'. Toda vse se je spremenilo, ko je
šel Jezus mimo mitnice, ga pogledal in mu rekel: »Hodi za menoj.« Matej je vstal in
šel za njim. Od cestninarja je takoj postal Kristusov učenec. Kot 'zadnji' je postal
'prvi', zaradi Božje miselnosti, ki je hvala Bogu, drugačna kot je miselnost tega
sveta. 'Kajti moje misli niso vaše misli' pravi Gospod po ustih preroka Izaija,
'in vaše poti niso moje poti' (Iz 55,8). Tudi sveti Pavel je okušal veselje,
ko je bil poklican od Gospoda, da bo delal v Gospodovem vinogradu. In koliko dela
je opravil! Toda, kakor sam prizna, je bila Božja milost, ki je delovala v njem, tista
milost, ki ga je od preganjalca Cerkve preoblikovala v apostola narodov. On sam pravi:
'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v mesu zame
pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,21-22). Pavel je
dobro razumel, da je že tu na zemlji poplačano, če delamo za Gospoda.
V današnjem
bogoslužju je začetek pisma sv. Pavla Filipljanom, torej članom skupnosti, ki jo je
ustanovil on sam v mestu Filipe, pomembni rimski koloniji Makedoniji, ki se nahaja
v današnji severni Grčiji. Pavel je prišel v Filipe med svojim drugim misijonskim
potovanjem z obale Anatolije tako, da je preplul Egejsko morje. S tem je prvič prišel
evangelij v Evropo. Smo okoli leta 50, torej okoli dvajset let po Jezusovi smrti in
vstajenju. In vendar je že v pismu Filipljanom himna Kristusu, ki predstavlja celovit
povzetek njegove skrivnosti: učlovečenja, kenoze to je izpraznjenja, oziroma ponižanja
vse do smrti na križu ter poveličanja. Ta ista skrivnost je postala eno z življenjem
apostola Pavla, ki je pisal to pismo v zaporu, medtem ko je čakal na obsodbo na smrt
ali življenje. Pravi: 'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček'
(Flp 1,21). V občestvu z živim Jezusom Kristusom dobi življenje, človeško bivanje,
novi smisel. Vendar ne samo z Jezusom Kristusom kot zgodovinsko osebnostjo, učiteljem
modrosti ali verskim voditeljem, temveč s človekom v katerem osebno živi Bog. Njegova
smrt in vstajenje je Vesela novica, namenjena, da iz Jeruzalema doseže vse ljudi in
vsa ljudstva, ter od znotraj prenovi vse kulture ter jih odpre za temeljno resnico,
da je Bog ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu postal človek in je s svojim darovanjem
odkupil človeštvo iz suženjstva zla ter mu podaril gotovost upanja.
Sveti Pavel
je bil človek, ki je v sebi združeval tri svetove: judovskega, grškega in rimskega.
Ni mu po naključju Bog zaupal poslanstva, da ponese evangelij iz Male Azije v Grčijo
ter nato v Rim ter tako zgradi most, po katerem se bo razširilo krščanstvo vse do
skrajnih meja zemlje. Danes živimo v času nove evangelizacije. Odpirajo se široka
obzorja za oznanjevanje evangelija, medtem ko so področja s starodavnim krščanskim
izročilom poklicana, da ponovno odkrijejo lepoto vere. Nosilci tega poslanstva so
možje in žene, ki lahko kakor sv. Pavel rečejo: 'Kajti živeti je zame Kristus'.
Torej posamezniki, družine, skupnosti, ki sprejmejo povabilo, da delajo v Gospodovem
vinogradu, kakor je opisano v evangeliju današnje nedelje (prim. Mt 20,1-16) in kot
takšni ne zahtevajo za plačilo nič drugega kot to, da smejo biti deležni Kristusovega
poslanstva in poslanstva njegove Cerkve. Apostol Pavel še piše: 'Če pa živeti v
mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,22), torej
popolno združitev s Kristusom onkraj smrti ali služenje njegovemu mističnemu telesu
tu na zemlji.
Dragi prijatelji, evangelij je spremenil svet in ga še spreminja
kakor reka, ki namaka neizmerno polje. V molitvi se obrnimo na Devico Marijo, da bi
v vsej Cerkvi zoreli duhovniški, redovniški in laiški poklici za službo nove evangelizacije.