Papeževo apostolsko potovanje v Albanijo: Obisk Janeza Pavla II.
ALBANIJA (četrtek, 18. september 2014, RV) – Papež Frančišek bo Albanijo obiskal
21 let po obisku Janeza Pavla II. Takratno, prav tako enodnevno, potovanje je bilo
»zelo vznemirljivo«, kot je na tiskovni konferenci pretekli ponedeljek spomnil
p. Federico Lombardi, vatikanski tiskovni predstavnik. Po dolgem obdobju preganjanja
vseh vernikov je Janez Pavel II. v državi moral skoraj povsem na novo vzpostaviti
katoliško cerkveno hierarhijo. Vsi njegovi govori so bili »zelo močni« in pomenljivi.
V nadaljevanju izpostavljamo nekaj poudarkov iz nagovora, ki ga je namenil celotnemu
albanskemu narodu in ga je izgovoril na Skenderbegovem trgu v Tirani. Glavnina njegovega
nagovora je bilo premišljevanje o narodovi izkušnji ateizma, ki je poskušal zanikati
Boga in uničiti človeka. To je bilo 25. aprila leta 1993.
Sporočilo Janeza
Pavla II. albanskemu narodu »V vaši odprti iskrenosti sem videl pogum mlade
demokracije, ki se je odločno napotila po poteh svobode, po dolgih in temačnih letih
diktature ter zadušljivega ateizma.«
»Država si je prizadevala uničiti
katerikoli verski izraz v imenu radikalnega ateizma, ki se je povzpel do univerzalnega
in vseobsegajočega sistema. Vse to se je dogajalo, ne da bi kdorkoli mogel posredovati
za obrambo dostojanstva ljudi, katerim je bilo odvzeto vse, celo njihova lastna 'človeškost',
njihova svoboda. Vaša drama, dragi Albanci, zato zadeva, mora zadevati celotno evropsko
celino. Nujno je, da je Evropa ne pozabi. To se namreč zdi današnja težnja: hitro
obrniti stran, pozabiti tisto, kar je bilo, da bi gledali naprej. Drža, ki je z določenega
vidika prava in tudi nujna, toda pod pogojem, da se vedno ohranja živ spomin na predhodno
izkušnjo. To je nujen pogoj, da se ne zapade v iste objokovanja vredne napake, in
je predpostavka resničnega procesa sprave.«
»Toda verska svoboda, ki
jo danes končno uživate, ni samo dragocen Gospodov dar tistim, ki imajo milost
vere: je dar za vse, kajti je osnovno jamstvo vsakega drugega izraza svobode.
Človeka zadeva v notranjosti, v tistem nedotakljivem svetišču, ki je vest, kjer se
človeško bitje sreča s Stvarnikom in doseže najvišjo zavest o lastnem dostojanstvu.
Zaradi take svobode, kadar je pravilno uporabljana, se ni potrebno bati nobenega družbenega
nereda. Iskrena vera namreč ljudi ne ločuje, temveč jih združuje, tudi v njihovi različnosti.
Nič nas tako kakor vera ne spominja, da smo, če imamo istega Stvarnika, tudi bratje!
Verska svoboda je tako kot branik pred totalitarizmi in odločilen prispevek
za človeško bratstvo. Prava verska svoboda se izogiba nestrpnosti in sektaštvu
ter spodbuja drže spoštljivega in konstruktivnega dialoga.«
»Potrebno
se je naučiti veščin dialoga in poslušanja, tudi kadar to prinaša napor. To
je cena svobode, skrivnost resničnega moralnega in državljanskega napredka.
Albanija, spopadi se s tem velikim zgodovinskim izzivom! Pot, ki te čaka, je
vse prej kot lahka. Obstajajo rane, ki še niso zaceljene. Preteklost služi
kot nauk, a ne zavaja v mrzko maščevanje. Zdaj je čas, da z zaupanjem
gledamo naproti prihodnosti.«
»Gradnja demokratične družbe se nikoli
ne izvrši enkrat za vselej: zahteva vsakodnevno čuječnost in pozorno sodelovanje
s strani vseh.«
»Albanski narod, pogumno pojdi naprej po poti svobode
in solidarnosti. Ta pot je polna ovir, a tudi posejana z upanjem. Spremlja
naj te moč tvojih mučencev, čuječnihpričevalcev svobode v dolgih letih
zatiralskega totalitarnega režima.«