Papež Frančišek med homilijo o bratskem opominjanju: Z ljubeznijo, v resnici in ponižnosti opominjati brate in sestre

VATIKAN (petek, 12. september 2014, RV) – Pravo bratsko opominjanje je boleče, kajti storjeno je z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo. Če nam je všeč popravljati druge, to ne prihaja od Boga. Tako je zatrdil papež Frančišek med jutranjo mašo, ki jo je v kapeli Doma sv. Marte daroval v spomin Marijinega imena, ki ga danes obhaja Cerkev.

V današnjem evangeliju beremo, kako Jezus opominja tiste, ki vidijo iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutijo. Papež je zato med homilijo spregovoril o bratskem opominjanju ter poudaril, da je brata, ki se je zmotil, treba opomniti z ljubeznijo. »Osebe ne moremo opomniti brez ljubezni, brez karitativne ljubezni. Kirurškega posega se ne more narediti brez anestezije, ne more se, saj bo bolnik umrl od bolečine. In karitativna ljubezen je kot anestezija, ki pomaga sprejeti zdravljenje in privoliti v opomin.« Brata je torej treba poklicani na stran in se z njim pogovoriti z blagostjo in ljubeznijo.

Kot drugo, treba je govoriti po resnici, je nadaljeval papež. Ne govoriti o nečem, kar ni res. Kolikokrat se v naših skupnostih o neki osebi govorijo stvari, ki niso resnične! To so obrekovanja. Osebo spravijo na slab glas, je poudaril. Govorice ranijo. So zaušnice slovesu neke osebe, so zaušnice srcu te osebe. Ko ti kdo pove resnico, je seveda ni enostavno slišati, a če je izrečena z ljubeznijo, jo je lažje sprejeti. O napakah drugih je torej treba govoriti s karitativno ljubeznijo.

Opominjati je treba tudi s ponižnostjo, je Frančišek naredil tretji poudarek in dodal: Če moraš opomniti na tisto majhno napako, pomisli, da jih sam imaš veliko in še večje. »Bratsko opominjanje je dejanje, namenjeno ozdravitvi telesa Cerkve. Tam, v tkanini Cerkve je luknja, ki jo je treba zakrpati. Tako kot mame in babice: ko krpajo, to počnejo z veliko tenkočutnosti. Tako je treba tudi bratsko opominjati.« Če tega ne boš storil z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo, boš užalil, razdejal srce te osebe, povedal boš še eno kleveto, ki bo ranila; in postal boš slepi hinavec, kot pravi Jezus: ''Hinavec, izderi najprej iver iz svojega očesa, hinavec.'' Priznaj, da si večji grešnik od drugega, a kot brat mu moraš pomagati, da se popravi.

Znamenje, ki nam pri tem lahko pomaga, je po papeževih besedah občutek določenega ugodja, ki ga nekdo začuti takrat, ko vidi, da nekaj ne gre prav, in meni, da mora opomniti. Treba je biti pazljiv, kajti to ni od Gospoda. »V Gospodu je vedno križ, težava pri delanju dobrega,« je pojasnjeval Frančišek. Gospod pa nas vedno vodi z ljubeznijo in blagostjo. »Ne bodimo sodniki,« je pozval papež in opozoril, da smo kristjani vedno v skušnjavi postati kot učenjaki: postavili bi se izven greha in milosti, kot da bi bili angeli. Tudi Pavel svari: ''Naj se ne zgodi, da bom zatem, ko sem drugim pridigal, jaz sam zavržen.'' »Kristjan, ki v skupnosti ne počne stvari – tudi ne bratskega opominjanja – v ljubezni, resnici in ponižnosti, je zavržen. Ni mu uspelo postati zrel kristjan.« Papež Frančišek je sklenil s prošnjo, naj nam Gospod pomaga v tem bratskem služenju, zelo lepem in zelo bolečem, pri opominjanju bratov in sester, da bodo postali boljši; in naj nam pomaga, da bomo to vedno počeli z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo.

Audio: