Stoletnica začetka prve svetovne vojne. Benedikt XV. – papež miru
REDIPULJA (torek, 9. september 2014, RV) – Papež Frančišek bo to soboto dopoldne
obiskal avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu in vojaško kostnico v Redipulji. Ta obisk
bo zaznamoval stoletnico začetka prve svetovne vojne. V letih tistega tragičnega dogajanja
je bil Petrov naslednik papež Benedikt XV. Njegov pontifikat je trajal od 1914 do
1922. Vse od začetka dalje so ga zaznamovali odločni pozivi k miru in proti »nepotrebni
moriji«, pomoč jetnikom in ranjencem. Benedikt XV. je v zgodovini zato ostal zapisan
kot »papež miru«.
1. avgusta 1917 se je s pismom obrnil na voditelje
vojskujočih se držav. Spomnil jih je, da od samega začetka svojega pontifikata ni
nikoli prenehal pozivati k miru. Napisal pa je tudi besede, ki pričujejo o odločnem
zavzemanju tega papeža, četudi žal ne upoštevanega. Po tem, ko je opisal pogoje, ki
bi po njegovem mnenju lahko predstavljali osnovo za pot miru, je nadaljeval: »Pogum
nam vliva sladko upanje, in sicer, da bi bila ta pot sprejeta in bi se tako, kar se
da hitro, zaključil ta strašen boj, ki vse bolj spominja na nepotrebno morijo.«
Ta
papežev dokument je ostal v spominu prav zaradi besed o »nepotrebni moriji«.
A da bi z le-to prenehale, vojskujočih se strani ni uspel prepričati. Njegovo pismo,
kasneje opredeljeno kot eno njegovih najpomenljivejših dejanj v okviru mednarodne
politike, takrat ni bilo dobro sprejeto. Zlasti ne pri Angležih in Francozih, pa tudi
Italijanih, ki so ga napačno interpretirali kot obrambo tistih, ki so se takrat že
približevali porazu. Takšen odziv se ne zdi upravičen, saj pismo, poslano 1. avgusta
1917, kot že rečeno, ni bil prvi papežev poziv k miru.
Benedikt XV. je bil
izvoljen 3. septembra 1914. Že nekaj dni kasneje, 8. septembra, je v svojem prvem
javnem sporočilu »spodbudil vse katoličane po svetu k miru«. Obenem je izrazil
svojo tesnobo ob opazovanju strahot vojne, zaradi katere je bil opustošen velik del
Evrope. Tema miru se je vztrajno ponavljala tudi v njegovi prvi okrožnici Ad beatissimi
apostolorum principis, ki je izšla 1. novembra 1914. Zatem pa še v besedilu, objavljenem
28. julija 1915, po vstopu Italije v vojno.
A delovanje Svetega sedeža v tistem
času se ni omejevalo samo na spodbujanje miru in obsodbo vojne. Apostolski nunciji
in drugi sodelavci so dobili nalogo lajšati trpljenje prebivalcem držav v vojni. Prizadevali
so si za izmenjavo jetnikov, pomoč ranjencem in njihovo vrnitev v domovino. Delo vatikanske
diplomacije je bilo zlasti intenzivno, ko je bil maja 1917 za apostolskega nuncija
v Nemčijo poslan Eugenio Pacelli, bodoči papež Pij XII. Le-ta je nemške oblasti poskušal
prepričati, da bi začele pogajanja za mir na podlagi določenih predlogov.
Na
slednje je med drugim papež Benedikt XV. opozoril v kasnejšem pismu o »nepotrebni
moriji«, ko je spomnil na svojo držo, ki je zaznamovala cel njegov pontifikat.
Del le-te so bili: nepristranskost do vseh vojskujočih se držav; delati dobro vsem,
ne glede na narodnost ali versko pripadnost; ter navsezadnje poskusiti prav vse, da
bi pospešili konec tiste katastrofe, kar vključuje tudi spodbujanje odgovornih k iskanju
pravičnega in dolgotrajnega miru. Poziv k miru papeža Benedikta XV. so torej spremljali
konkretni predlogi. Med njimi so na primer tudi nekateri, ki so se januarja 1918 nato
v podobni obliki pojavili v znamenitih 14 točkah ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona.
Na ta način so se ujele misli in stališča glede mednarodnih problemov, ki sta jih
izrazila dva pomembna voditelja, papež kot duhovni in predsednik kot politični voditelj.