Škof Stanislav Lipovšek v Ludbregu več tisoč vernikom med homilijo o tem, kar povezuje
Slovence in Hrvate
LUDBREG (sobota, 6. septembra 2014, RV) – V svetišču Predragocene Kristusove
krvi v Ludbregu pri Varaždinu na Hrvaškem poteka danes in jutri 5. slovensko-hrvaško
srečanje pod geslom: Blagoslovljeni kelih je udeležba pri Kristusovi krvi.
Danes seje ob 10 uri začel duhovno-molitveni program, zate je bila procesija. Somaševanje
škofov in duhovnikov je vodil zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić. Pridigal je
celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek, zbrane pa je pozdravil tudi predsednik Slovenske
škofovske konference msgr. Andrej Glavan. S petjem je med drugimi sodeloval mešani
cerkveni pevski zbor iz Odrancev.
Homilija celjskega škofa dr. Stanislava
Lipovška v slovenščini in hrvaščini Vaša Eminencijo, uzoriti gospodine
kardinale, dragi sobratje v škofovski službi, draga braćo svečenici, đakoni i redovnici,
bogoslovi, sestre redovnice, dragi hodočasnici iz Hrvatske, iz Slovenije, iz Madžarske
in iz drugih krajev, hvala vam, da ste se zbrali v tako velikem številu na vašem rednem
romanju, »hodočašču čiste subote in čiste nedelje u Ludbreg«, ki ga letos povezujemo
s 5. slovensko–hrvaškim romanjem, s to imenitno pobudo, ki je nastala v času priprave
na Srednjeevropski katoliški dan v Mariazellu v Avstriji, kjer smo Hrvati in Slovenci
sklenili, da se bomo po možnosti vsaki 2 leti srečevali na skupnih romanjih ter utrjevali
naša vero, medsebojno povezanost in bratsko sodelovanje. Tako je bilo prvo srečanje
leta 2003 v Mariji Bistrici, leta 2005 na Brezjah, leta 2007 na Trsatu, leta 2011
na Ptujski gori, i danas 6. rujna 2014 u svetištu Predragocjene Krvi Kristove, tu
u Ludbregu. Srdačno dobrodošli, prisrčno pozdravljeni!
1. Došli smo, da zajednički
ispovijedimo našu ljubav i vjeru u središnju tajnu i najveći dar – nazočnost našega
Gospodina Isusa Krista, njegove predragocijene Krvi i njegovog predragocijenog Tijela
pod prilikama kruha i vina, u vazmenom otajstvu presvete Euharistije. Ovo otajstvo
se na poseban način slavi stoljećima ovdje u Ludbregu i po čitavom krščanskom svijetu
i to od posljednje večere koja je bila na Veliki četvrtak, ko je Jezus vzel v roke
kruh, ga blagoslovil razlomil jim ga dal in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi,
to je moje Telo, ki se daje za vas in kelih z vinom : to je moja kri, nove in večne
zaveze, ki se za vas preliva. To delajte v moj spomin« (Lk 22, 17-2o) .
Ko 2. vatikanski koncil v Konstituciji o sv. bogoslužju razmišlja o tej skrivnosti
naše vere, pravi: »Nikdar poslej, nikdar poslej po tej Jezusovi zadnji večerji
se Cerkev ni nehala zbirati in uresničevati to Jezusovo naročilo in se ne bo, do Jezusovega
drugega prihoda ob koncu časov«(prim B 6), saj velja njegovo zagotovilo:
»Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,2o).
In
kar je še važnejše; tudi mi smo vstopili v to skrivnostno dogajanje, ko smo pri krstu
postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta;
ne gledalci, ampak nosilci vrednot Božjega kraljestva, sodelavci za Božje kraljestvo,
za delo odrešenja, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove
zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).
2. Na naših dosedanjih slovensko-hrvaških
romanjih v znana Marijina božjepotna svetišča kot so Marija Bistrica, Brezje, Trsat
in Ptujska gora, smo vedno obnovili posvetitev Božji Materi Mariji, ki je tako globoko
povezana z našim krščanskim življenjem in z našo duhovno zgodovino. Tudi danes bomo
obnovili to posvetitev na koncu maše.
Svima je poznat događaj iz života blažene
Djevice Marije, kako je poslije navještenja da će postati majka Sina Božjeg, krenula
brzo u gorski kraj i ušla u kuću Zaharijinu te pozdravila Elizabetu. Čim Elizabeta
ću Marijin pozdrav, napuni se Duhom Svetim i klikne glasno: »Najblagoslovljenija si
ti među ženama i blagoslovljen je plod utrobe tvoje Isus. Odakle meni ovo, da majka
Gospodina mojega dolazi k meni. Blago Tebi koja povjerova, da će se ispuniti, što
je rečeno od Gospodina. Tada Marija reče: »Hvali duša moja Gospodina...jer
velike stvari mi učini Svesilni, čije je ime sveto« (prim. Lk 1,39-49).
Braćo
i setre, dragi hodočasnici, upitajmo se danas, na našem zajedničkom hodočašću, jesmo
li mi ikada uskliknuli kao Majka Božja: Moja duša veliča Gospodina, jer velike mi
stvari učini Svesilni, čije je ime sveto... Koje su to velike stvari? Da smo kršćani,
da smo kao učenici Isusa Krista međusobno braća i sestre te ljubljena djeca Oca nebeskog,
da nismo sami, da je Gospodin s nama, da put našeg života ne ide u nepoznato, da nas
svuda prati Očeva ljubazna ruka, da na putu našeg zemaljskog života imamo svaki svoje
obaveze i poslanje koje treba ispuniti, da smo svi pozvani u život vječni i sreću
nebesku, koja nadilazi sva naša očekivanja, jer kako kaže apostol Pavao: »što
oko nije vidjelo, uho nije čulo i srce nije osjetilo, to je Bog pripremio onima
koji ga ljube« (1 Kor 2,9).
3. Naše skupno romanje v Ludbreg je gotovo
priložnost, da se malo zamislimo in se v luči Jezusovega evangelija vprašamo, kakor
vršimo božjo voljo, kot posamezniki, pa tudi kot pripadniki dveh sosednjih narodov,
ki nas povezujejo močne vezi naše vere, pa tudi globoke vezi naše pripadnosti družini
slovanskih narodov, globoke vezi naše slovanske kulture in vrednote našega dragocenega
duhovnega in narodnega izročila.
Dozvolite mi, dragi hodočasnici, braćo i
sestre u Kristu, da sasvim kratko iz- nesem nekoliko činjenica i podataka, koji govore
kako duboke i životno važne su naše duhovne veze.
24. rujna 2011. u Sarajevu
je bila beatifikacija drinskih mučenica koje su umrle mučeničkom smrću godine 1941.
Dvije od njih su bile Slovenke. U Velenju se 1861. godine rodio sluga božji p. Vendelin
Vošnjak OFM, prvi provincijal nove hrvatske franjevačke provincije i glavni vizitator
franjevačkog reda. Umro je 1933. godine u franjevačkom samostanu na Kaptolu u Zagrebu.
U tijeku je proces za njegovu beatifikaciju.
Ima još priča koje govore o našem
zajedništvu u vjeri. U Štanjelu na Primorskem se 1850. godine rodio sluga božji Anton
Mahnič, rektor sjemeništa u Gorici. Godine 1897. imenovan je krčkim biskupom, a nakon
svestrane pastoralne obnove krčke biskupije i teških izkušenja, preminuo je u Zagebu
1920. godine. I za njega je u tijeku proces za beatifikaciju.
Duboke veze prijateljstva,
vjere i ljubavi izmedu slovenskog i hrvatskog naroda u svom svećeničkom i biskupskom
služenju održavao je i Josip Srebrnič, roden 1876. v Solkanu. 1923. godine imenovan
je biskupom krčkim, a svoju biskupsku službu vršio je gotovo 40 godina.
V
Sloveniji in še posebej v mariborski metropoliji na bomo nikoli pozabili izredna znamenja
bratske povezanosti, sočutja in dobrote, ki so je bili deležni naši duhovniki in redovniki,
ki so jih Nemci leta 1941 izgnali iz njihovih župnij in jih okrog 35o pripeljali v
Zagreb in v Slavonko Požego, kjer se je zanje posebej zavzel takratni zagrebški nadškof
pozneje kardinal Alojzije Stepinac, ki je s svojimi sodelavci poskrbel, da so bili
duhovniki –begunci bratsko sprejeti, z vsem preskrbljeni in razmeščeni po različnih
župnijah zagrebške nadškofije, kjer so pomagali v dušnem pastirstvu, lepo preživeli
vojna leta in se po vojni vrnili na svoje domače župnije.
Vse to nisem izvedel
iz knjig, ampak mi je o tem večkrat še kot nadebudnemu ministrantu s solzami v očeh
pripovedoval moj domači župnik g. Martin Lupše, ki je sam na svoji koži doživljal
to pregnanstvo.
Našo hvaležnost smo želeli izraziti leta 2002, z zahvalnim
romanjem duhovnikov mariborske nadškofije skupaj s takratnim škofom dr. Francem Krambergerjem
i duboko smo zahvalni Vama, Uzoriti gospodine Kardinale što ste nas tada kao nasljednik
blaženog i uskoro svetog kardinala Alojzija Stepinca, ljubazno primili, te smo zajedno
slavili svetu euharistiju u zagrebačkoj katedrali.
Cerkev v Sloveniji , posebej
v mariborski metropoliji, bo vedno hvaležna Cerkvi na Hrvaškem, da ste nam pomagali
pri vzgoji in izobraževanju semeniščnikov in bogoslovcev, posebno ko ste sprejemali
semeniščnike v Pazinu, v Zadru in na Visoki bogoslovni šoli v Đakovem. Nekateri bogoslovci
pa i svečenici, posebej iz frančiškanskega reda so študirali teologijo v Ljubljani.
Ta medsebojna izmenjava se uresničuje tudi danes.
Vsega tu ne moremo našteti.
Naj omenim še zanimivo duhovno povezavo, ki tudi rojeva bogate sadove. To je hrvatska
dominikanska provincija, koja već 40 godina u celjskoj biskupiji u Sloveniji ima svoj
samostan i dvije župe, u Žalcu i u Petrovčah, poznatom Marijinom hodočasničkom svetištu,
koje postaje sve više duhovni centar, biskupijsko Marijansko hodočasničko središte
te mjesto susreta za hodočasnike sa svih strana, za duhovne vježbe i za druge pastoralne
programe. U tim grupama sudjeluju i mladi iz Zagreba i iz Slovenije, a i danas su
s nama, zajedno s bogoslovima iz Slovenije i s bogoslovima hrvatske dominikanske provincije.
Vse
prisrčno pozdravljamo i Vas vabimo, da z romarsko pesmijo izrazimo veselje in upanje
našega romanja.../mladi zapojo pesem: Majko Božja Bistrička.../