Duhovne misli Benedikta XVI. za 23. nedeljo med letom
Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti
vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja
postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in
vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim.
Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je
posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi
čut za medsebojno odgovornost. Če torej moj brat greši proti meni, se moram v moči
krščanske ljubezni najprej osebno pogovoriti z njim ter mu predočiti, da to, kar je
rekel ali storil, ni dobro. Ta način delovanja se imenuje bratsko opominjanje. Le
ta pa ne sme biti odziv na utrpelo žalitev, temveč mora izhajati iz ljubezni do brata.
Sveti Avguštin razlaga: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil.
In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev,
ne pa rane tvojega brata« (Govori 82,7).
In če te brat ne posluša? Jezus
v današnjem evangeliju nakaže stopnjevanje: najprej se vrniti k njemu z dvema ali
tremi osebami ter se z njim pogovoriti, da bi se jasneje zavedal tega, kar je storil.
Če pa kljub temu zavrne opomin, je potrebno povedati skupnosti. Če pa ne posluša niti
skupnosti, mu je potrebno dati okusiti razdor, ki ga je on sam povzročil, tako, da
se ga izloči iz skupnosti. Vse to kaže na to, da je na poti krščanskega življenja
potrebna soodgovornost. Vsak, ki se zaveda lastnih omejitev in napak, je povabljen,
da sprejme bratsko opominjanje, prav tako pa, da on s to posebno uslugo pomaga drugemu.
Naslednji
sad ljubezni v skupnosti je soglasnost v molitvi. Jezus pravi: »Če sta dva
izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v
nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi
med njimi« (Mt 18,19-20). Osebna molitev je gotovo pomembna, še več nujna. Pa
vendar, Gospod zagotavlja svojo navzočnost v skupnosti, ki je zbrana in soglasna,
pa naj bo še tako majhna, saj s tem odseva resničnost Troedinega Boga, ki je popolno
občestvo ljubezni. Origen pravi, da se moramo vaditi v tej 'simfoniji', v tem
soglasju znotraj krščanske skupnosti. Vaditi se moramo bodisi v bratskem opominjanju,
ki sicer zahteva veliko ponižnosti in preprostosti srca, bodisi v molitvi, da se bo
dvigala Bogu iz skupnosti, ki je resnično zbrana v Kristusu.