Škofijsko romanje bolnikov, invalidov in starejših v Zaplaz

ZAPLAZ (sobota, 30. avgust 2014, RV) – Danes je v Zaplazu potekalo romanje bolnikov, invalidov in starejših škofije Novo mesto. Najprej je v cerkvi potekala molitev rožnega venca, nato pa sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Bolniki so med sveto mašo prejeli zakrament bolniškega maziljenja.

Audio uvoda msgr. Igorja Luzarja:

Audio homilije msgr. Andreja Glavana:

Audio uvoda v bolniško maziljenje in molitve:


Homilija msgr. Andreja Glavana
Dragi bratje in sestre!
1. Papež Frančišek je ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov namenil poslanico z naslovom »In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« vsem bolnikom in vsem, ki so z bolniki povezani. V njej razmišlja o skrivnosti bolezni in trpljenja. Takoj pove, da Cerkev v bolnikih prepoznava posebno navzočnost trpečega Kristusa in da je v našem trpljenju Jezusovo trpljenje, saj z nami nosi vso težo trpljenja in ga osmišlja. »Ko je Božji Sin visel na križu, je izničil osamljenost trpljenja in razsvetlil njegovo temo.«

Učlovečeni Božji Sin bolezni in trpljenja ne odpravi tako, da bi ju odpravil, temveč tako, da ju je sprejel nase, ju preobrazil in izničil njuno brezpogojno moč. Izničil, ker verujemo, da zadnje besede nimata več bolezen in trpljenje, temveč novo življenje v polnosti; preobrazil, ker v zedinjenju s Kristusom vse, kar se nam zdi negativno, lahko postane pozitivno. Jezus je tisti usmiljeni Samarijan, ki smo ga srečali v Evangeliju in nam po zakramentih vliva olja v naše rane in nam pomaga, da se zdravijo in celijo.

2. Po krstu in birmi smo, vsi kristjani, poklicani, da posnemamo Kristusa, usmiljenega Samarijana vseh trpečih. Njegovo »ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1Jn 3,16). Če se z naklonjenostjo, usmiljenjem, spoštovanjem oziramo na tiste, ki so najbolj nebogljeni, jim v nasprotju s svetom, ki slabotnih, šibkih, starih po večini ne ceni, prinašamo upanje in Božji nasmeh. »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže«, je zapisal bl. A. M. Slomšek.

3. Da bi lahko rasli v tej spoštljivi in čuteči ljubezni, imamo zgled Jezusove in naše matere, ki je pozorna na Božjo besedo ter na skrbi in težave svojih zemeljskih otrok. Prežeta od Božjega usmiljenja, Marija ne misli nase, temveč kjer je potrebno, pomaga. Odpravi se k sorodnici Elizabeti na pomoč, opazi zadrego mladega para na svatbi v Kani in se obrne na svojega Sina. Na življenjskem romanju nosi v svojem srcu besede starčka Simeona, ki ji je napovedal, da bo njeno dušo presunil meč. Zvesto spremlja Jezusa na križevem potu in vztraja pod Sinovim križem vse do smrti. Ve torej, kaj pomeni hoditi po poti trpljenja, težav, zato je mati vseh bolnih in duhovno in telesno trpečih. Nanjo se smemo obračati z otroškim zaupanjem, prepričani, da nam bo pomagala, nas podpirala in nas ne bo nikoli zapustila.

4. Kako nam Jezus pomaga? Eno od znamenj pomoči je zakrament bolniškega maziljenja. »Vsakokrat, ko obhajamo ta zakrament, Gospod Jezus v duhovnikovi osebi postane blizu tistemu, ki trpi, je bolan ali pa ostarel.« Prilika o usmiljenem Samarijanu pravi, da ta poskrbi za trpečega človeka ter na njegove rane zlije olja in vina. To nas mora spomniti na tisto sveto olje, ki ga škof na veliki četrtek pri krizmeni maši blagoslovi in je namenjeno podeljevanju bolniškega maziljenja. Na koncu Samarijan trpečega človeka zaupa v skrb gostilničarju ne glede na stroške. Gostilničar je, po besedah papeža Frančiška, »Cerkev, skupnost kristjanov, smo mi, ki nam Gospod vsak dan zaupa tiste, ki trpijo na duši ali telesu, da bi lahko še naprej zlivali na njih vso Gospodovo usmiljenje in zveličanje.« Duhovnik pride k bolniku, da zagotovi bolniku Jezusovo bližino, da bi se zavedali, da v trenutku bolezni, bolečin nismo sami. Jezus je namreč tisti, ki na ta način prihaja in tolaži, daje moč in upanje, odpuščanje. V zakramentu maziljenja in evharistije, ki naj bi se vedno, če le bolnikovo zdravje dopušča, združevala, postane navzoč sam Gospod Jezus, ki nas prime za roko, nas ljubkuje in nas spominja, da mu že pripadamo in da nas nič, niti zlo niti smrt ne more ločiti od njega.

To je lepo razumel starejši mož, bolnik. Žena je poklicala duhovnika za prejem zakramentov. Po maziljenju, ko je duhovnik odšel, se je zelo umiril in rekel ženi: »Prinesi mi stol in ga postavi ob vznožju postelje.« »Zakaj ga potrebuješ?« vpraša žena. »Veš, ko je duhovnik odhajal, mi je povedal ob slovesu še tole: ’Gospod je z vami. Predstavljajte si, da sedi ob postelji ob vas. O vsem z njim govorite.’ Prinesi stol, da se bom na to večkrat spomnil.«

Naj nad vse vas, dragi bolniki, invalidi, od starosti onemogli, in na vas spremljevalci, pride varstvo Marije, tolažnice in pomočnice.

Amen.