S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 24. avgust 2014, RV) – »Pomen tega apostolskega potovanja se lahko povzame s tremi besedami: spomin, upanje, pričevanje.« Tako je papež Frančišek med sredino splošno avdienco ta teden opredelil svoj obisk v Južni Koreji, ki se je sklenil pretekli ponedeljek. Sveti oče je celotno katehezo posvetil temu apostolskemu potovanju, katerega osrednja dogodka sta bila beatifikacija 124 korejskih mučencev in srečanje z mladimi.

Apostolsko potovanje v Južno Korejo
»Mlad človek je vedno oseba, ki išče nekaj, za kar je vredno živeti, mučenec pa pričuje za nekaj, ali bolje za Nekoga, za kogar je vredno dati življenje.« Med avdienco je papež spomnil tudi na primarno vlogo laikov pri začetkih Cerkve v Koreji: »Iz tistega prvega jedra se je razvila velika skupnost, ki je vse od začetka in skoraj celo stoletje trpela zaradi nasilnih preganjanj. V njej je na tisoče mučencev. Cerkev v Koreji je torej utemeljena na veri, misijonarskem prizadevanju in mučeništvu vernih laikov.« Zgodovina vere v Koreji razodeva, da »Kristus ne odpravi tistega, kar je dobro«. Tisto, s čimer pa Kristus nasprotno se bori in kar premaga, je zlo, ki »seje razprtije med človekom in človekom, med narodom in narodom«. »Da, s tem se Jezus Kristus je boril in to je premagal s svojo žrtvijo ljubezni. In če ostanemo v Njem, v njegovi ljubezni, tudi mi, tako kot mučenci, lahko živimo in pričujemo za njegovo zmago. S tem prepričanjem smo molili in tudi sedaj molimo, da bi vsi otroci korejske dežele, ki trpijo posledice vojne in razdelitve, lahko dovršili pot bratstva in sprave.«

Med pogovorom z novinarji na letalu je papež Frančišek nekaj besed namenil tudi srečanju s svojci žrtev tragične nesreče trajekta Sewol: »Kadar se znajdeš pred bolečino človeka, moraš storiti to, kar ti narekuje srce. Ko pomisliš na te ljudi, na te žene, na matere in očete, ki so izgubili otroke, na brate in sestre, ki so izgubili svoje brate in sestre, na tako veliko bolečino katastrofe ... Jaz sem duhovnik in čutim, da se moram približati. Vem, da tolažba, ki jo lahko da moja beseda, ni zdravilo, ne povrne življenja tistim, ki so umrli, vendar pa nam človeška bližina v takih trenutkih da moč ... Človeška bolečina je močna in če se v teh žalostnih trenutkih približamo drug drugemu, si zelo pomagamo.«

Poziv k molitvi za Irak
»Vabim vas, da se mi pridružite v molitvi celotne Cerkve za tiste skupnosti v Aziji, ki sem jih ravnokar obiskal, tako kot tudi za vse preganjane kristjane po svetu, še posebej v Iraku, in tudi za tiste nekrščanske verske manjšine, ki so prav tako preganjane.« Ta poziv je papež Frančišek izgovoril v sredo med pozdravi na koncu splošne avdience.

Sicer pa se je ta teden srečal s kardinalom Fernandom Filonijem, ki se je kot njegov posebni odposlanec vrnil iz Iraka. Slednji je o avdienci pri svetem očetu dejal: »Bil je zelo pozoren. Papež je rajši poslušal. Pustil mi je obširno pripovedovati in seveda si je vzel k srcu vse situacije, o katerih sem mu govoril.«

Ko se je v ponedeljek vračal iz Južne Koreje, je papež Frančišek novinarjem zatrdil, da je tudi sam pripravljen iti v Irak, vendar pa v tem trenutku to verjetno ni najboljša stvar, ki jo lahko naredi. Ob isti priložnosti je spregovoril še o upravičenosti napada na Irak z namenom, da bi ustavili tamkajšnje dogajanje: »Poudarjam glagol: ustaviti. Ne pravim bombardirati, povzročiti vojno, ampak ustaviti. Potrebno je pretehtati, s kakšnimi sredstvi.«

Tudi papež ima družino
»Tudi papež ima družino. V naši družini je bilo pet otrok, imam šestnajst nečakov in eden izmed teh je imel avtomobilsko nesrečo …« V preteklem tednu so v avtomobilski nesreči v Argentini umrli trije papeževi sorodniki, žena in dva otroka njegovega nečaka. Ko je bil sveti oče o tem obveščen, je vse, ki čutijo njegovo bolečino, prosil, naj se mu pridružijo v molitvi.

Med sredino avdienco se je tako zahvalil za bližino, ki so mu jo mnogi izkazali: »Zelo, zelo se vam zahvaljujem za sožalje in za molitev.«

Članom Ustanove Nazaret: Jezus je Pot človeka
»Jezus je pot, odprta pred vsakim človekom, da bi srečal Boga.« Tako pa so se glasile besede papeža Frančiška članom Ustanove Nazaret, katere je v avdienco sprejel v sredo. Jezus je »Pot človeka,« jim je dejal, »pot k Očetu. On je odprta pot, da bi mogel vsak človek srečati Boga, stopiti v odnos in občestvo z Njim ter tako resnično najti samega sebe!« Posledica dejstva, da človek Jezusa odkrije kot pot, je veselje. Veselje takrat vstopi v človeka za vedno: »Gre za veselje, ki je ukoreninjeno v nas in katerega nam nihče ne more vzeti, kot je obljubil Gospod. To veselje, da smo Jezusovi učenci, postane pričevanje oziroma oznanjevanje, apostolat, misijonarstvo. Veselje, da smo v Jezusu našli pot, torej vodi ljudi, da postanejo priče, apostoli, misijonarji.«

Audio: