Kardinal Filoni: »Upanja iraških beguncev so tudi moja upanja«
VATIKAN (petek, 22. avgust 2014, RV) – Po včerajšnjem srečanju s svetim očetom
je kardinal Fernando Filoni, ki se je vrnil iz Iraka, v intervjuju za Radio Vatikan
spregovoril o svojem tamkajšnjem poslanstvu.
Po njegovem mnenju se zdaj vsi
zavedajo, da je nujno potrebno takoj ukrepati, da bi pomagali družinam, ki so ostale
brez vsega: »Menim, da so zdaj vsi lahko videli, v kakšnih razmerah živijo begunci:
naselili so se po travnikih, v sobah ali drugih prostorih, ki so jih dobili na razpolago.
Seveda moramo upoštevati, da je zdaj tam obdobje največje vročine, ko je čez
dan tudi do 47 ali 48 stopinj. Nujno potrebno je čim prej poskrbeti
za zatočišča, za vodo. Vsi se upravičeno sprašujejo, koliko časa bo trajala ta situacija,
kaj jih čaka. Glede tega imamo seveda velika upanja, vendar pa moramo biti
tudi realisti. Gotovo naši kristjani, mnogi od njih se želijo vrnti, upajo, da bo
okrog njihovih vasi vzpostavljeno mednarodno varnostno območje, ki
bi jim omogočilo, da bi ponovno zaživeli normalno življenje.«
V
nadaljevanju je kardinal Filoni odgovoril na vprašanje, kako vidi situacijo po umoru
ameriškega novinarja, s katerim se zdi, da je v iraški krizi prišlo do preobrata.
»Ostajam še z nogami na tleh, saj vse dokler so vasi okupirane, dokler ljudje ne
pridobijo ponovno zaupanja, se ne vrnejo na svoje domove in ne začnejo normalnega
življenja, lahko samo ugibamo. Torej če se stvari res spreminjajo, upam,
da bomo tudi kmalu videli konkretne spremembe. Upamo, da bodo prebivalcem zagotovili
varnostno območje. Le takrat bomo lahko govorili tudi o dejanskem napredku
v reševanju zadeve.«
Kardinal je nadalje povedal, da je bil njegov obisk
predvsem humanitarne narave. Zelo je vesel, da se je lahko ponovno vrnil v to deželo,
ki jo pozna in ima rad že dolgo časa. Med letoma 2001 in 2006 je bil namreč apostolski
nuncij v Iraku. Hvaležen je, da je srečal veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati,
ter da jim je mogel dati tudi besedo upanja, zaupanja, spodbude. »Potrebovali so,
da jih nekdo sliši. V pogovoru z njimi sem razumel njihova hrepenenja. Zelo koristno
pa je bilo tudi zato, ker je bilo zanje kot odgovor na njihova vprašanja – 'Kdo
posluša naše skrbi? Kdo jih sliši?' To, da sem jih lahko potem prenesel naprej,
razširil, da so jih lahko spoznali tudi drugi, je tudi način, da tem našim
bratom in sestram rečemo: 'Ni res, da vas nihče ne sliši, vedno vas pozorno
spremljamo.' Zame je bil tudi duhovno bogat čas, saj biti blizu trpljenja tolikih
bratov in sester pomaga, da teh problemov ne gledamo od daleč, kot stvari,
ki nas ne zadevajo, ampak smo v njih soudeleženi. Reči moram, da sem prejel veliko
naklonjenosti, velikodušnosti, nasmehov mnogih otrok, prijaznost moških in
žensk, ki so se mi približali, prosili za blagoslov ali molitev. To je bilo
resnično lepo in ganljivo.«
Ob koncu pa je papežev posebni odposlanec
v Iraku spregovoril o obrazih nekaterih beguncev – številke pravijo, da jih je v Iraku
že med 120 in 130 tisoč: »Gotovo so najbolj žive podobe tistih ljudi, ki so izgubili
vse. Rekel bi še več: lahko bi rekli, da imajo tisti, ki so ostali živi
ter tudi med sorodniki in prijatelji niso izgubili nikogar, v dani situaciji relativno
srečo. Ko pa sem – še posebej v skupnosti jazidov – srečal moške,
ženske, otroke, ostarele, katerih bližnji so bili žrtve - možje so bili umorjeni,
žene ugrabljene, onečaščene, prodane... te situacije so seveda res tesnobne,
polne trpljenja. Njihovi obrazi so bili kot obrazi ljudi, ki gledajo v prazno, izgubljeni
v prihodnosti, ki je nikakor ni mogoče razumeti. Pomislimo, na primer,
da na Bližnjem vzhodu ženska vedno potrebuje prisotnost moškega – očeta,
brata, moža, ki je v njihovi kulturi skoraj zagotovilo za njeno življenje. Kakšna
bo njena prihodnost zdaj, ko nima več nikogar, ki bi skrbel zanjo? To
postane zelo, zelo boleče in težko. Pogled na te onemogle ženske brez
izraza je bil zelo presunljiv.«
Kardinal Filoni je zaključil z mislijo,
da so konkretna upanja tamkajšnjih prebivalcev tudi njegova upanja – predvsem to,
da bi jim zagotovili varno vrnitev na domove.