Papež redovnikom in redovnicam: Gotovost, da smo ljubljeni od Boga, je v
središču vaše poklicanosti
KKOTTONGNAE (sobota, 16. avgust 2014, RV) – Danes popoldan je papež Frančišek
obiskal center Kkottongnae. Najprej se je zaustavil v Hiši upanja, kakor se
imenuje tamkajšnji center za osebe s posebnimi potrebami. Po srečanju z oskrbovanci
in zaposlenimi se je na kratko ustavil v molitvi pred t.i. »Vrtom splavljenih otrok,«
nato pa se je odpravil v vadbeni center Šola ljubezni, kjer se je srečal s
korejskimi redovniki in redovnicami.
Svetega očeta sta v njihovem imenu pozdravila
p. Hwang Seok-mo in s. Sholastika Lee Kwang-ok, predsednika Konference redovnih ustanov
Koreje. Na začetku srečanja je bila predvidena skupna molitev večernic, vendar pa
so jih zaradi pomanjkanja časa izpustili. Sveti oče je zato zbrane povabil k molitvi
Zdravamarije, nato pa jih je nagovoril: »Dragi bratje in sestre v Kristusu, vse
vas prisrčno pozdravljam v Gospodu: lepo je biti z vami danes in deliti
ta trenutek občestvenosti. Velika raznolikost karizem in apostolskih dejavnosti,
katere predstavljate, čudovito bogati življenje Cerkve v Koreji in onstran
njenih meja. V tej slovesnosti večernic, v katerih smo prepevali –
bi morali prepevati – hvalo Božji dobroti, se zahvaljujem vam in vsem vašim bratom
in sestram za vaše prizadevanje za izgradnjo Božjega Kraljestva.«
Središče
poklicanosti: Trdna gotovost, da smo ljubljeni od Boga Sveti oče je
v nadaljevanju spregovoril o veselju v redovništvu: »Besede iz psalma: 'Moje
meso in moje srce gresta h koncu, toda Bog je skala mojega srca in moj delež na veke.'
nas vabijo k razmišljanju o našem življenju. Psalmist izrazi veselo zaupanje
v Boga. Vsi vemo, da čeprav se veselje ne izraža na isti način v vseh
trenutkih življenja, 'vedno ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz
osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni.' (CD 140,6) Trdna gotovost,
da smo ljubljeni od Boga, je v središču vaše poklicanosti: biti za druge
vidno znamenje prisotnosti Božjega Kraljestva, predokus večnega nebeškega veselja.
Samo če je naše pričevanje veselo, bomo lahko pritegnili ženske in moške h
Kristusu; in takšno veselje je dar, ki ga hranimo z molitvenim življenjem, s premišljevanjem
Božje Besede, z obhajanjem zakramentov ter življenjem skupnosti. Če teh
ni, se bodo pojavile slabosti in težave, ki bodo zatemnile veselje, katerega smo tako
globoko prepoznali na začetku svoje poti.«
Bog želi naša
srca v celoti Zatem je papež Frančišek razmišljal o Božjem usmiljenju ter evangeljskih
svetih: »Izkušnja Božjega usmiljenja, ki se hrani z molitvijo in s skupnostjo,
mora oblikovati vse, kar ste in kar delate. Vaša čistost, uboštvo in pokorščina
bodo postali veselo pričevanje Božje ljubezni, v kolikor boste ostali trdni
na skali njegovega usmiljenja. To je skala. To velja še na poseben način za
pokorščino v redovništvu. Zrela in velikodušna pokorščina zahteva,
da se v molitvi pridružite Kristusu, ki se je s tem, ko je prevzel podobo služabnika,
naučil pokorščine preko trpljenja (Perfectae Caritatis, 14). Bližnjice ne obstajajo.
Bog želi naša srca v celoti in to pomeni, da se moramo vedno bolj 'odmakniti' in 'izstopati
iz nas samih'. Živa izkušnja skrbnega Božjega usmiljenja spodbuja željo, da bi dosegli
tisto popolno dejavno ljubezen, ki izvira iz čistosti srca. Čistost je izraz
vaše osebne podaritve Božji ljubezni, ki je skala našega srca. Vsi vemo, koliko osebne
in zahtevne zavzetosti je za to potrebno. Skušnjave na tem področju zahtevajo ponižno
zaupanje v Boga, čuječnost, vztrajnost ter odprto srce za modrega brata ali modro
sestro, ki nam ju Gospod postavlja na našo pot.
Preko uboštva
prepoznamo Božje usmiljenje kot izvir moči in kot zaklad V nadaljevanju svojega
nagovora je sveti oče izpostavil pomen uboštva: »Preko evangeljskega sveta
uboštva boste zmožni prepoznati Božje usmiljenje ne samo kot izvir moči, ampak tudi
kot zaklad. Zdi se protislovno, vendar biti ubogi pomeni najti zaklad. Tudi če smo
utrujeni, lahko Bogu izročimo svoja srca, ki so obtežena z grehi in slabostmi; v trenutkih,
ko se čutimo najbolj slabotni, lahko srečamo Kristusa, ki je postal ubog, da bi mi
obogateli (cf. 2Kor 8,9). Ta naša temeljna potreba po odpuščanju in
ozdravljenju je sama v sebi oblika uboštva, katere ne smemo nikoli pozabiti,
kljub napredku, ki ga bomo naredili na poti kreposti. Poleg tega pa bi se morala konkretno
izraziti tudi v vašem načinu življenja, bodisi osebnem ali v skupnosti;
v mislih imam še posebej potrebo po izogibanju vsem tistim stvarem, ki bi vas lahko
zmedle ter bile za druge razlog za vznemirjenje in pohujšanje.«
Nadalje
je papež dejal, da je v posvečenem življenju uboštvo tako 'zid' kot tudi 'mati': »Zid
je zato, ker varuje posvečeno življenje, 'mati' pa zato, ker pomaga na poti rasti
ter vodi po pravi poti. Hinavščina tistih posvečenih moških in žensk, ki izrečejo
obljubo uboštva in vendar živijo bogato, rani duše vernih ter škodi Cerkvi.
Pomislite tudi, kako je nevarna skušnjava, da bi prevzeli miselnost, ki je zgolj funkcionalna
in posvetna, ki zavaja k temu, da bi naše upanje položili zgolj v človeška
sredstva, uniči pričevanje uboštva, katerega je živel in nas naučil
naš Gospod Jezus Kristus. Tukaj bi se rad zahvalil patru predsedniku in sestri
predsednici redovnikov, saj sta govorila prav o nevarnosti, ki jo v življenju redovnega
uboštva povzročata globalizacija in potrošništvo.«
Redovno
življenje je dragocen dar za Cerkev in za svet Ob koncu srečanja pa je papež
Frančišek redovnike in redovnice povabil, naj z veliko ponižnostjo storijo, kar je
v njihovi moči, da bi pokazali, da je redovno življenje dragocen dar za Cerkev in
za svet: »Ne zadržujte ga zgolj zase; razdelite ga, ponesite Kristusa v
vsak kotiček te ljubljene Dežele. Dovolite, da vaše veselje še naprej najde
izraz v vaših prizadevanjih, da bi pritegnili in negovali poklice, v zavedanju,
da ste soudeleženi v formaciji posvečenih moških in žensk, ki bodo prišli za
vami. Bodisi da se posvečate kontemplativnemu življenju, bodisi apostolskemu,
bodite goreči v ljubezni do Cerkve v Koreji in v prizadevanju, da bi prispevali, preko
vaše lastne karizme, k njenemu poslanstvu, da bi oznanila Evangelij in gradila Božje
ljudstvo v enosti, svetosti in ljubezni.«
Pred zaključnim blagoslovom
je sveti oče poseben pozdrav namenil ostarelim in bolnim članom redovnih skupnosti
ter vse izročil ljubečemu srcu Marije, Matere Cerkve.