Papež redovnikom in redovnicam: Gotovost, da smo ljubljeni od Boga, je v središču vaše poklicanosti

KKOTTONGNAE (sobota, 16. avgust 2014, RV) – Danes popoldan je papež Frančišek obiskal center Kkottongnae. Najprej se je zaustavil v Hiši upanja, kakor se imenuje tamkajšnji center za osebe s posebnimi potrebami. Po srečanju z oskrbovanci in zaposlenimi se je na kratko ustavil v molitvi pred t.i. »Vrtom splavljenih otrok,« nato pa se je odpravil v vadbeni center Šola ljubezni, kjer se je srečal s korejskimi redovniki in redovnicami.

Svetega očeta sta v njihovem imenu pozdravila p. Hwang Seok-mo in s. Sholastika Lee Kwang-ok, predsednika Konference redovnih ustanov Koreje. Na začetku srečanja je bila predvidena skupna molitev večernic, vendar pa so jih zaradi pomanjkanja časa izpustili. Sveti oče je zato zbrane povabil k molitvi Zdravamarije, nato pa jih je nagovoril: »Dragi bratje in sestre v Kristusu, vse vas prisrčno pozdravljam v Gospodu: lepo je biti z vami danes in deliti ta trenutek občestvenosti. Velika raznolikost karizem in apostolskih dejavnosti, katere predstavljate, čudovito bogati življenje Cerkve v Koreji in onstran njenih meja. V tej slovesnosti večernic, v katerih smo prepevali – bi morali prepevati – hvalo Božji dobroti, se zahvaljujem vam in vsem vašim bratom in sestram za vaše prizadevanje za izgradnjo Božjega Kraljestva.«

Središče poklicanosti: Trdna gotovost, da smo ljubljeni od Boga
Sveti oče je v nadaljevanju spregovoril o veselju v redovništvu: »Besede iz psalma: 'Moje meso in moje srce gresta h koncu, toda Bog je skala mojega srca in moj delež na veke.' nas vabijo k razmišljanju o našem življenju. Psalmist izrazi veselo zaupanje v Boga. Vsi vemo, da čeprav se veselje ne izraža na isti način v vseh trenutkih življenja, 'vedno ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni.' (CD 140,6) Trdna gotovost, da smo ljubljeni od Boga, je v središču vaše poklicanosti: biti za druge vidno znamenje prisotnosti Božjega Kraljestva, predokus večnega nebeškega veselja. Samo če je naše pričevanje veselo, bomo lahko pritegnili ženske in moške h Kristusu; in takšno veselje je dar, ki ga hranimo z molitvenim življenjem, s premišljevanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov ter življenjem skupnosti. Če teh ni, se bodo pojavile slabosti in težave, ki bodo zatemnile veselje, katerega smo tako globoko prepoznali na začetku svoje poti.«

Bog želi naša srca v celoti
Zatem je papež Frančišek razmišljal o Božjem usmiljenju ter evangeljskih svetih: »Izkušnja Božjega usmiljenja, ki se hrani z molitvijo in s skupnostjo, mora oblikovati vse, kar ste in kar delate. Vaša čistost, uboštvo in pokorščina bodo postali veselo pričevanje Božje ljubezni, v kolikor boste ostali trdni na skali njegovega usmiljenja. To je skala. To velja še na poseben način za pokorščino v redovništvu. Zrela in velikodušna pokorščina zahteva, da se v molitvi pridružite Kristusu, ki se je s tem, ko je prevzel podobo služabnika, naučil pokorščine preko trpljenja (Perfectae Caritatis, 14). Bližnjice ne obstajajo. Bog želi naša srca v celoti in to pomeni, da se moramo vedno bolj 'odmakniti' in 'izstopati iz nas samih'. Živa izkušnja skrbnega Božjega usmiljenja spodbuja željo, da bi dosegli tisto popolno dejavno ljubezen, ki izvira iz čistosti srca. Čistost je izraz vaše osebne podaritve Božji ljubezni, ki je skala našega srca. Vsi vemo, koliko osebne in zahtevne zavzetosti je za to potrebno. Skušnjave na tem področju zahtevajo ponižno zaupanje v Boga, čuječnost, vztrajnost ter odprto srce za modrega brata ali modro sestro, ki nam ju Gospod postavlja na našo pot.

Preko uboštva prepoznamo Božje usmiljenje kot izvir moči in kot zaklad
V nadaljevanju svojega nagovora je sveti oče izpostavil pomen uboštva: »Preko evangeljskega sveta uboštva boste zmožni prepoznati Božje usmiljenje ne samo kot izvir moči, ampak tudi kot zaklad. Zdi se protislovno, vendar biti ubogi pomeni najti zaklad. Tudi če smo utrujeni, lahko Bogu izročimo svoja srca, ki so obtežena z grehi in slabostmi; v trenutkih, ko se čutimo najbolj slabotni, lahko srečamo Kristusa, ki je postal ubog, da bi mi obogateli (cf. 2Kor 8,9). Ta naša temeljna potreba po odpuščanju in ozdravljenju je sama v sebi oblika uboštva, katere ne smemo nikoli pozabiti, kljub napredku, ki ga bomo naredili na poti kreposti. Poleg tega pa bi se morala konkretno izraziti tudi v vašem načinu življenja, bodisi osebnem ali v skupnosti; v mislih imam še posebej potrebo po izogibanju vsem tistim stvarem, ki bi vas lahko zmedle ter bile za druge razlog za vznemirjenje in pohujšanje.«

Nadalje je papež dejal, da je v posvečenem življenju uboštvo tako 'zid' kot tudi 'mati': »Zid je zato, ker varuje posvečeno življenje, 'mati' pa zato, ker pomaga na poti rasti ter vodi po pravi poti. Hinavščina tistih posvečenih moških in žensk, ki izrečejo obljubo uboštva in vendar živijo bogato, rani duše vernih ter škodi Cerkvi. Pomislite tudi, kako je nevarna skušnjava, da bi prevzeli miselnost, ki je zgolj funkcionalna in posvetna, ki zavaja k temu, da bi naše upanje položili zgolj v človeška sredstva, uniči pričevanje uboštva, katerega je živel in nas naučil naš Gospod Jezus Kristus. Tukaj bi se rad zahvalil patru predsedniku in sestri predsednici redovnikov, saj sta govorila prav o nevarnosti, ki jo v življenju redovnega uboštva povzročata globalizacija in potrošništvo.«

Redovno življenje je dragocen dar za Cerkev in za svet
Ob koncu srečanja pa je papež Frančišek redovnike in redovnice povabil, naj z veliko ponižnostjo storijo, kar je v njihovi moči, da bi pokazali, da je redovno življenje dragocen dar za Cerkev in za svet: »Ne zadržujte ga zgolj zase; razdelite ga, ponesite Kristusa v vsak kotiček te ljubljene Dežele. Dovolite, da vaše veselje še naprej najde izraz v vaših prizadevanjih, da bi pritegnili in negovali poklice, v zavedanju, da ste soudeleženi v formaciji posvečenih moških in žensk, ki bodo prišli za vami. Bodisi da se posvečate kontemplativnemu življenju, bodisi apostolskemu, bodite goreči v ljubezni do Cerkve v Koreji in v prizadevanju, da bi prispevali, preko vaše lastne karizme, k njenemu poslanstvu, da bi oznanila Evangelij in gradila Božje ljudstvo v enosti, svetosti in ljubezni.«

Pred zaključnim blagoslovom je sveti oče poseben pozdrav namenil ostarelim in bolnim članom redovnih skupnosti ter vse izročil ljubečemu srcu Marije, Matere Cerkve.

Audio: