Duhovne misli Benedikta XVI. za 20. navadno nedeljo
Bogoslužje današnje 20. navadne nedelje nam prestavi izjemen primer žene, ki je namreč
prosila Jezusa naj ozdravi njeno hčer, ki jo je zelo mučil demon. Gospod se je upiral
njenim vztrajnim vzklikom in zdelo se je, da ji ni verjel niti takrat, ko so učenci
prosili zanjo. Na koncu pa je pred tolikšno vztrajnostjo te neznane žene Jezus le
privolil: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«
»O
žena, velika je tvoja vera!« To ženo nam je Jezus postavil za zgled neupogljive
vere. Njena vztrajnost pri prošnji, da bi Kristus posredoval, nam daje pogum, da ne
obupamo, tudi med težkimi preizkušnjami ne. Gospod nikoli ne zatisne oči pred potrebami
svojih sinov in hčera. Če pa se včasih zdi, da ne sliši naših prošenj, je zato, da
nas preizkusi in utrdi našo vero.
Dragi prijatelji, tudi mi smo poklicani,
da rastemo v veri, da se odpremo, svobodno sprejmemo Božji dar ter tudi z zaupanjem
vpijemo k Jezusu: 'Podari nam vero! Pomagaj nam najti pot!' Na to pot je Jezus
napotil svoje učence, kánaansko ženo, ljudi vseh časov in ljudstev kakor tudi napoti
vsakega od nas. V veri bomo lahko začeli spoznavati ter sprejeli Jezusovo resnično
identiteto, njegovo novost in edinstvenost ter njegovo Besedo, kot moč in vir življenja,
da bomo lahko zaživeli osebni odnos z njim. Spoznanje vere, ki raste iz želje najti
pot, je vendarle Božji dar. Ta se nam razodeva, ne kot nekaj abstraktnega, brezobličnega
in brezimenskega, temveč kot Oseba, ki želi vstopiti z nami v odnos globoke ljubezni
ter v to vključiti vse naše življenje. Zato mora naše srce vsak dan živeti izkušnjo
spreobrnjenja, imeti željo spoznati ga bolje, najti njegov kruh. Vsak dan mora prehajati
iz človeka upognjenega vase v človeka odprtega za Božje delovanje, v duhovnega človeka
(prim. 1Kor 2,13-14), ki se pusti nagovoriti Gospodovi Besedi ter odpre svoje življenje
njegovi Ljubezni.
Na današnjo 20. navadno nedeljo pa nam bogoslužje prinaša
v razmišljanje tudi besede preroka Izaija: »Tujce, ki se bodo pridružili GOSPODU,
... bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve, ...
kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva« (Iz 56,6-7). O vesoljnosti
zveličanja govori tudi apostol Pavel v drugem berilu, kakor tudi evangeljski odlomek
o kánaanski ženi, ki je bila glede na Jude tujka, pa vendar jo je Jezus uslišal zaradi
njene vere.
Nadalje nam današnja Božja beseda ponuja možnost, da razmislimo
o vesoljnem poslanstvu Cerkve. V Cerkvi so namreč vsa ljudstva katere koli rase in
kulture. Ravno iz tega izvira velika odgovornost cerkvene skupnosti, ki je poklicana,
da je za vse hiša gostoljubnosti ter s tem orodje občestva za vso človeško družino.
Kako
pomembno je v današnjem času, da vsaka krščanska skupnost vedno bolj poglobi to zavest
z namenom, da civilni družbi pomaga prebroditi vsako skušnjavo rasizma, nestrpnosti,
izključevanja ter pomaga pri izbirah, ki spoštujejo dostojanstvo vsakega človeka.
Eden od velikih dosežkov človeštva je ravno v tem, da je preraslo rasizem. Žal pa
se kljub temu pojavljajo v različnih deželah nove skrb zbujajoče oblike, pogosto vezane
na družbene in ekonomske probleme, ki pa nikoli ne morejo opravičiti rasno razlikovanje
in zaničevanje. Prosimo, da bi povsod rastlo spoštovanje do vsake osebe ter odgovorna
zavest, da je samo v medsebojnem sprejemanju vseh, možno graditi svet, v katerem bosta
resnična pravičnost in mir.
Dragi bratje in sestre, zatorej vsak dan hranimo
našo vero s pozornim poslušanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov, z osebno
molitvijo, ki je kot vpitje k Njemu ter z dejavno ljubeznijo do bližnjega. Prosimo
za priprošnjo Devico Marijo, ki smo jo včeraj zrli, kako je bila vzeta v nebeško slavo
z dušo in telesom, da bi nam pomagala oznanjati in z življenjem pričevati veselje,
ker smo našli in srečali Gospoda.