Papež Frančišek korejskim škofom: Bodite varuhi spomina in varuhi upanja

SEUL (četrtek, 14. avgust 2014, RV) – »Zahvaljujem se škofu Petru U-il Kangu, ki mi je v vašem imenu izrekel dobrodošlico. Zame je pravi blagoslov biti tukaj in osebno spoznati živahno življenje Cerkve v Koreji. Naloga vas kot pastirjev je varovati Gospodovo čredo. Varuhi ste čudovitih del, ki jih On udejanja v svojem ljudstvu. Varovati je ena od nalog, ki je še posebej zaupana škofom, torej skrbeti za Božje ljudstvo. Danes bi rad z vami kot brat v škofovstvu razmišljal o dveh osnovnih vidikih varovanja Božjega ljudstva v tej deželi. Biti varuhi spomina in biti varuhi upanja.« S temi besedami je papež Frančišek danes popoldne po lokalnem času začel nagovor korejskim škofom, potem ko je predsednik korejske škofovske konference Peter U-il Kang v pozdravnem nagovoru papežu Frančišku orisal tako stanje v korejski družbi kakor v Cerkvi v Koreji.

Biti varuhi spomina
Beatifikacija Pavla Yun Ji-Chunga in njegovih tovarišev je priložnost za zahvalo Gospodu, ki je iz raztresenih semen mučencev dal, da je na tej zemlji zrasla obilna setev. Vi ste potomci mučencev, dediči njihovega herojskega pričevanja vere v Kristusa. Ste pa tudi dediči izredne tradicije, ki se je začela in raste zaradi zvestobe, vztrajnosti in dela številnih generacij laikov. Oni niso imeli skušnjave klerikalizma. Bili so laiki in so šli sami naprej. Pomenljivo je, da se je začela zgodovina Cerkve v Koreji iz neposrednega srečanja z Božjo Besedo. Z njo povezana lepota in celovitost krščanskega sporočila, torej evangelij in njegov poziv k spreobrnjenju, k notranji prenovi ter k življenju dejavne ljubezni, sta navdušila Yi Byeoka in plemenite starešine prve generacije. To sporočilo v vsej njegovi čistosti gleda Cerkev v Koreji kot v ogledalu in odkriva pristnost nje same.

Rodovitnost evangelija na korejski zemlji in veliko dediščino, ki ste jo prejeli od vaših prednikov, lahko danes prepoznamo v razcvetu dejavnih župnij ter cerkvenih gibanj, v odličnih katehetskih programih, v pastoralni pozornosti do mladih, v katoliških šolah, v semeniščih ter na univerzah. Cerkev v Koreji je cenjena zaradi svoje vloge, ki jo ima v duhovnem in kulturnem življenju naroda ter zaradi svojega močnega misijonarskega zagona. Iz misijonske dežele je Koreja postala dežela misijonarjev, saj prejema vesoljna Cerkev veliko dobrega od duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki ste jih poslali po svetu.

Biti varuhi spomina je veliko več, kot samo spominjati se ali skupaj zbirati zaklad vseh prejetih milosti preteklosti. Pomeni tudi potegniti ven duhovne zaloge, da se dolgoročno in odločno soočite z upanji, obljubami in izzivi prihodnosti. Kot ste tudi že sami ugotovili, se življenje in poslanstvo Cerkve v Koreji vsekakor ne meri z zunanjimi, kvantitativnimi in institucionalnimi pojmi, temveč ju je potrebno presojati v jasni luči evangelija in njegovemu klicu po spreobrnitvi k osebi Jezusa Kristusa. Biti varuhi spomina, pomeni tudi zavedati se, da rast prihaja od Boga (prim. 1Kor 3,6) in je hkrati sad potrpežljivega in vztrajnega dela tako v preteklosti kot v sedanjosti. Naš spomin na mučence in pretekle generacije mora biti realističen, ne idealiziran in ne triumfalen. Pogled na preteklost, ne da bi pri tem prisluhnili Gospodovemu klicu po spreobrnitvi v sedanjosti, nam ne bi pomagal na nadaljnji poti. Nasprotno, zaviral ali ustavil bi naše duhovno napredovanje.

Varuhi upanja
Poleg tega, da ste varuhi spomina, dragi bratje, ste tudi poklicani, da ste varuhi upanja. Tistega upanja, ki nam ga ponuja evangelij Božje milosti in usmiljenja v Jezusu Kristusu, tistega upanja, ki je navdihovalo mučence. To upanje smo poklicani oznanjati svetu, ki kljub materialnemu razcvetu išče nekaj več, nekaj večjega, nekaj bolj pristnega in daje polnost. Vi in vaši bratje duhovniki z vašo službo posvečevanja ponudite to upanje, ki ne vodi vernikov samo k izvirom milosti v bogoslužju in zakramentih, temveč jih nenehno spodbuja k dejavnemu odgovoru na Božji klic ter k hitenju proti cilju (prim Fil 3,14). To upanje ohranjajte tako, da boste vzdrževali v cerkvenih skupnostih prižgan plamen svetosti, dejavne bratske ljubezni in misijonarske gorečnosti. Zaradi tega vas prosim, da ostanete blizu vašim duhovnikom, jih opogumljate pri njihovem vsakodnevnem delu, pri njihovem iskanju svetosti ter oznanjevanju evangelija zveličanja. Prosim vas, da jim posredujete moje prisrčne pozdrave ter mojo hvaležnost za njihovo velikodušno služenje Božjemu ljudstvu. Prosim vas, bodite blizu svojim duhovnikom. Bližina. Biti blizu duhovnikom ter da oni lahko srečajo škofa. To je škofova bratska bližina, ki je pa tudi očetovska. Potrebujejo jo med številnimi trenutki njihovega pastoralnega življenja. Nikar ne bodite oddaljeni škofje, ali še slabše, odtujeni svojim duhovnikom. Z bolečino to izrekam, kar sem večkrat v svoji domovini slišal od kakšnega duhovnika: »Klical sem škofa. Prosil sem, da me sprejme. Minili so trije meseci, pa še ni odgovora«. Poslušaj me torej brat, če te kakšen duhovnik danes kliče in te prosi, da ga sprejmeš, takoj ga pokliči nazaj, danes, jutri. Če res nimaš časa, da bi ga sprejel, mu povej: »Ne morem, ker imam to in to. Toda hotel sem te slišati in ti povedati, da sem ti na razpolago...«. Naj takoj slišijo očetov odgovor. Prosim vas, ne oddaljite se od vaših duhovnikov.

Če sprejmemo izziv, da smo misijonarska Cerkev, Cerkev, ki gre nenehno ven proti svetu in še posebej proti obrobjem sodobne družbe, bomo morali razviti tisti 'duhovni okus', s katerim bomo sposobni sprejeti in se poistovetiti z vsakim članom Kristusovega telesa (prim. Veselje evangelija 268). V tem smislu je torej potrebno v naših skupnostih pokazati posebno vnemo do otrok in ostarelih. Kako smo lahko varuhi upanja, če zanemarjamo spomin, modrost in izkušnjo ostarelih ter pričakovanja mladih? Zato bi vas prosil, da se še posebej posvetite vzgoji mladih tako, da pri nepogrešljivem poslanstvu univerz ne podpirate samo njih, ki so seveda pomembne, temveč tudi katoliške šole na vseh stopnjah, začenši od osnovne, da bosta njihov mlad razum in srce oblikovana v ljubezni do Boga in do njegove Cerkve, za dobro, resnično ter lepo ter bodo tako dobri kristjani in pošteni državljani.

Biti varuhi upanja vključuje tudi zagotovilo, da se bo preroško pričevanje Cerkve v Koreji nadaljevalo z vnemo za uboge ter s programi solidarnosti predvsem za begunce in migrante ter za tiste, ki živijo na obrobjih družbe. Ta vnema pa bi se morala, poleg konkretnih pobud karitativne ljubezni, ki so vsekakor potrebne, kazati tudi v stalnem ozaveščanju na družbenem nivoju in na področjih zaposlovanja ter vzgoje. Če ne, bomo tvegali, da bo naše prizadevanje za pomoči potrebne skrčeno samo na skrbstveno razsežnost, pri tem pa bi pozabili na njihovo osebnostno rast, imajo namreč pravico, da rastejo kot oseba, ter na to, da z dostojanstvom izražajo svojo osebnost, ustvarjalnost in kulturo. Solidarnost do revnih, ki je v osrčju evangelija, mora biti bistveni element krščanskega življenja. Zato mora preko pridiganja in katehez, utemeljenih v bogati dediščini družbenega nauka Cerkve, prekvasiti srce in razum vernikov ter se odražati v vsakem vidiku cerkvenega življenja. Prve krščanske skupnosti vašega naroda so zgovorno izražale apostolski ideal Cerkve ubogih in za uboge, revne Cerkve za revne. Želim vam, da bi ta ideal še naprej oblikoval pot Cerkve v Koreji na njenem romanju proti prihodnosti. Prepričan sem, da če bo obličje Cerkve predvsem obličje ljubezni, bo vedno več mladih pritegnjenih k Jezusovemu srcu, ki je s svojo gorečo božansko ljubeznijo v občestvu s svojim mističnim Telesom. Dejal sem, da so ubogi v osrčju evangelija. So pa tudi na začetku in na koncu. Jezus je to v nazareški shodnici na začetku svojega apostolskega življenja jasno povedal. Ko je govoril o poslednjem dnevu, nam je tudi razkril protokol, po katerem bomo vsi sojeni. V Mateju 25 so tudi revni. V trenutkih blagostanja pride nevarnost, pride skušnjava. Nevarnost je, da se krščanska skupnost prilagodi okolju, da izgubi mistično razsežnost, da izgubi sposobnost obhajanja Skrivnosti in se spremeni v duhovno organizacijo, krščansko, s krščanskimi vrednotami toda brez preroškega kvasa. Tu se je torej izgubila vloga, ki jo imajo v Cerkvi ubogi. To je skušnjava, kateri so bile krajevne Cerkve, krščanske skupnosti skozi zgodovino zelo podvržene in sicer do takšne mere, da so se skupnosti spremenile v srednji sloj, v katerem je reveže postalo sram, sram jih je bilo tja vstopiti. To je skušnjava duhovnega, pastoralnega blagostanja. Ni revne Cerkve za revne, temveč je bogata Cerkev za bogate ali Cerkev srednjega sloja za dobro stoječe. To pa ni nekaj novega. To je bilo že na začetku. Pavel je v prvem pismu, v enajstem poglavju, v 17 vrstici moral grajati Korintčane. In apostol Jakob je to storil še močneje, bolj očitno v drugem poglavju od prve do sedme vrstice. Moral je grajati dobro stoječe skupnosti, te dobro stoječe Cerkve za dobro stoječe. Ven se izžene reveže in se živi na takšen način, da si ne upajo spet vstopiti, se ne počutijo več doma. To je torej skušnjava blagostanja. Jaz vas ne grajam, ker vem, da dobro delate. Toda kot brat, ki mora potrditi svoje brate v veri, vam rečem, da bodite pozorni, ker je vaša Cerkev, Cerkev v razcvetu, je velika misijonarska Cerkev. O, da nebi hudič zasejal te ljuljke, te skušnjave, da bi odstranili reveže iz svoje preroške strukture Cerkve in bi postali Cerkev dobro stoječih za dobro stoječe. Torej Cerkev blagostanja... ne bom rekel, da bi prišli celo do teologije blagostanja, to ne... temveč do povprečnosti.

Preroško evangeljsko pričevanje
Dragi bratje, preroško evangeljsko pričevanje predstavlja za Cerkev v Koreji nekaj posebnih izzivov, saj živi in dela sredi cvetoče družbe, ki pa je vedno bolj sekularizirana in materializirana. V takem okolju obstaja za pastoralne delavce skušnjava, da sprejmejo za svoje iz poslovnega sveta ne samo uspešne oblike vodenja, načrtovanja in organiziranja, temveč tudi način življenja in miselnost, ki ju bolj vodijo svetna merila po uspehu in celo po moči, kot pa merila, ki jih je Jezus oznanjal v evangeliju. Gorje nam, če bo križ izgubil za obsodbo modrosti tega sveta svojo moč! (prim. 1Kor 1,17). Opominjam vas in vaše brate duhovnike, da zavrnete v vseh njenih oblikah to skušnjavo. Nebo hoče, da se moremo rešiti te duhovne in pastoralne posvetnosti, ki duši Duha, nadomešča spreobrnjenje s samovšečnostjo ter razblini misijonarsko gorečnost! (prim. Veselje evangelija 93-97).

Dragi bratje škofje, hvala za vse to, kar delate. Hvala. S tem razmišljanjem o vašem poslanstvu kot varuhov spomina in upanja, sem vas hotel spodbuditi pri vašem prizadevanju za povečanje edinosti, svetosti in gorečnosti vernikov v Koreji. Spomin in upanje nas navdihujeta in vodita proti prihodnosti. Vseh vas se spominjam v svojih molitvah in vas spodbujam, da vedno zaupate v moč Božje milosti. Ne pozabite, da je Gospod zvest, mi nismo zvesti. On je zvest. On vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem (prim. 2Tes 3,3). Da bi pa tudi molitve Marije, Matere Cerkve vodile k popolnemu razcvetu razsuta semena mučencev, zalivana z generacijami katoliških vernikov in vam posredovana kot obljuba za prihodnost vaše dežele in vsega sveta. Vam in vsem tistim, ki so se vam zaupali v pastoralno skrb ter varstvo, iz srca podeljujem svoj blagoslov. Prosim pa vas, da molite zame. Hvala.

Audio: