Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Vnebovzetja Device Marije
V kontemplaciji Device Marije nam je podeljena posebna milost. Božja Mati osvetljuje
našo vsakdanjost z vsemi težavami in upanjem, zato nam pomaga videti tudi globine
našega življenja. Njena duhovna pot in njen cilj lahko in celo morata postati tudi
naša pot in naš cilj. O tem nas uči tudi današnja Božja beseda. Najprej je tu podoba
skrinje. Skrinja v Stari zavezi predstavlja simbol Božje prisotnosti sredi njegovega
ljudstva. Ta simbol je nato odstopil mesto resničnosti. Nova zaveza pravi, da je resnična
skrinja zaveze živa oseba: Devica Marija. Marija, ki je pod srcem nosila učlovečenega
Božjega Sina, Jezusa, našega Gospoda in Odrešenika. V starozavezni skrinji sta bili
hranjeni dve kamniti plošči s postavo in zapovedmi, ki ju je Bog dal Mojzesu. Izražali
sta voljo Boga, da ohrani zavezo s svojim ljudstvom. Marija je skrinja zaveze, ker
je vase sprejela Jezusa; vase je sprejela živo Besedo, celotno vsebino Božje volje,
Božje resnice; vase je sprejela Njega, ki je nova in večna zaveza.
Marija,
živa skrinja zaveze, je torej tako povezana s Sinom, da si z njim v polnosti deli
tudi nebeško slavo. V današnjem prvem berilu smo brali: »Na nebu se je prikazalo
veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi
pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Cerkev danes obhaja praznik, ki priča o
neizmerni Božji ljubezni. Bog je Marijo izbral za resnično skrinjo zaveze, kot tisto,
ki je človeštvu podarila Odrešenika. Sedaj nas vabi, da tudi mi na svoj skromen način
postanemo skrinja, v kateri je prisotna Božja Beseda, ki je preoblikovana in poživljena
z Njegovo prisotnostjo. Tako bi vsakdo v sočloveku lahko prepoznal Božjo bližino in
ljudje bi živeli v občestvu z Bogom.
V današnjem evangeliju vidimo Marijo,
ki je zapustila svoj dom v Nazaretu in se v naglici odpravila k Elizabeti, v mesto
na Judovem. Pomembne se mi zdijo besede 'v naglici'. Božje zadeve si zaslužijo naglico.
Pravzaprav so edine zadeve na svetu, ki si zaslužijo naglico, prav Božje zadeve, ki
so resnično nujne za naše življenje. Marija v Zaharijevo hišo k Elizabeti ne pride
sama, ampak pod srcem nosi Boga. Njena sorodnica jo je pričakovala, vendar evangelist
nakaže tudi Izraelovo pričakovanje na prihod Odrešenika. Elizabeti je Sveti Duh odprl
oči, da je v tistem trenutku v Mariji prepoznala resnično skrinjo zaveze in Božjo
Mater. Prav tako je bil Sveti Duh tisti, ki je odprl srce Janeza Krstnika. Evangelist
Luka na tem mestu uporabi besedo »skirtan«. Isto besedo je v enem izmed grških
prevodov mogoče najti tudi pri opisu plesa kralja Davida pred skrinjo zaveze. Janez
Krstnik pod srcem svoje matere tako kot David pleše pred Skrinjo zaveze, Marijo. Marija
Božje prisotnosti ni obdržala le zase, ampak jo je ponudila tudi drugim. Zato se srce
Janeza Krstnika lahko radosti. Marija pa tako postane resnično povod našega veselja.
Govorimo
o Mariji, toda na nek način govorimo tudi o nas samih, o vsakem izmed nas: tudi nam
je namenjena tista neizmerna ljubezen, ki jo je Bog na popolnoma edinstven in neponovljiv
način pridržal za Marijo. Ko na današnji praznik gledamo Marijo, nas ona odpira za
upanje in za veselja polno prihodnost. Marija nam kaže tudi pot: njenega Sina sprejmimo
v veri; nikoli ne izgubimo prijateljstva z Njim, ampak se pustimo razsvetljevati in
voditi Njegovi besedi; hodimo za Njim vsak dan, tudi v trenutkih, ko naši križi postanejo
težki.