P. Rossi de Gasperis pred papeževim obiskom v Južni Koreji: Periferija, kjer Sveti Duh osnuje Cerkev

JUŽNA KOREJA (nedelja, 10. avgust 2014, RV) – Nekaj dni pred papeževim odhodom v Južno Korejo nam jezuitski pater Francesco Rossi de Gasperis ponuja svoje razmišljanje ob tokratnem apostolskem potovanju. Spominja na specifično zgodovino korejske Cerkve. Porodila se je iz pobude laikov, leta 1784, brez neposredne pomoči misijonarjev. Koreja je bila v tistem času država, zaprta za vse tuje vplive.

Skupina intelektualcev, literatov in filozofov, ki so se zbirali, da bi se pogovarjali o znanosti, si je zastavljala vprašanja tudi glede verske razsežnosti življenja in hrepenenja človekovega uma po resnici. Tako so vstopili v stik s Pekingom, od koder so slišali vest o neki novi veri, poznani iz katekizma in nekaterih drugih krščanskih knjig, napisanih v kitajskem jeziku dve stoletji poprej, v času misijonarjenja Mateja Riccija. Preko prebiranja le-teh so se navadili moliti in vsak teden obhajati »Gospodov dan«. Na ta način je živelo preko petdeset let nekaj sto laikov, moških in žensk. Samo krajši čas je bil med njimi navzoč neki kitajski duhovnik, ki je prišel na skrivaj. Tako so sami širili evangelij po državi vse do prihoda francoskih misijonarjev leta 1836. Mnogi med njimi so pri tem podarili svoje življenje za Kristusa: z mučeništvom so se soočili z vedrino in veseljem, ki spominjata na kristjane prvih stoletij.

Prvi Korejec, ki je bil krščen, je bil Yi Seung-hun. Pri zakramentu je prejel krščansko ime Peter. Krst je prejel v Pekingu, kamor je odšel leta 1783 in od koder se je leto kasneje vrnil. S seboj je prinesel še več krščanskih knjig, ki so postale vir nadaljnjega študija njegovih prijateljev. Nekatere med njimi je tudi krstil, ti pa so nadalje učili in krščevali še druge. Nato so prevedli nekaj knjig v korejski jezik in jih širili z velikim misijonarskim duhom. Obenem so vztrajno v Peking pošiljali prošnje, da bi v Korejo prišli misijonarji. Ko je ta prošnja prispela do papeža, se je le-ta obrnil na francoske misijonarje in jih poslal v to azijsko državo. Ob njihovem prihodu je korejska Cerkev štela že okoli 50 tisoč vernikov. Ves ta čas pa je korejske katoličane spremljalo preganjanje. Danes je poznanih več kot 20 tisoč mučencev.

Obisk papeža Frančiška, kot nato nadaljuje p. Rossi de Gasperis, se zdi kot uresničenje njegovih besed, da je potrebno začeti »na periferijah«. In sicer ne le geografskih, ampak tudi teoloških periferijah. Cerkev v Koreji se ni začela pri duhovnikih in tudi ne pri zakramentih, prav tako ne pri katekizmu ali prvemu svetemu obhajilu, temveč pri veri odraslih oseb v Besedo. Ta je bila nato potrjena z njihovim mučeništvom, pa tudi dejavno ljubeznijo. Del Cerkve nekdo ne postane, ko je vpisan v škofijski register, in podobno iz nje odide, ko nima več vere, četudi se še vedno ohranjajo zakramentalni obredi in pobožnosti, ki pa nimajo več smisla. Beseda (z veliko začetnico) je v Koreji torej našla pot, da je dosegla vest oseb tudi »brez besed«.

To je torej okolje, kulturna površina na periferiji, kjer je mogoče razumeti, da je prav Sveti Duh v samem osnovanju Cerkve vstalega Kristusa. On je pred vsemi zakramentalnimi obredi in cerkvenimi strukturami.

Audio: