Frančiškov nagovor vernikov evangelijske binkoštne cerkve v Caserti: Da bi različnost postala edinost

VATIKAN (torek, 29. julij 2014, RV) – Sveti Duh daje različnost v Cerkvi, daje pa tudi edinost, tako da je Cerkev ena v različnosti. Ta misel o krščanski edinosti je bila v ospredju papeževega srečanja z verniki evangelijske binkoštne cerkve v Caserti. Frančišek je namreč včeraj v Caserti obiskal binkoštnega pastorja Giovannija Traettina, dolgoletnega prijatelja, s katerim je veliko delal na področju ekumenizma kot nadškof v Buenos Airesu. Papež se je srečal tudi s verniki binkoštne skupnosti, ki so ga v evangelijski cerkvi sprave sprejeli z veliko naklonjenostjo. V nagovoru je razmišljal o krščanski hoji, edinosti in ločitvah ter srečanju med brati.

Hoditi v Jezusovi navzočnosti
»Kristjan mora hoditi,« je na začetku zatrdil papež Frančišek. Kristjan ne sme biti pri miru, mora hoditi, kajti to, kar miruje, se pokvari. »Hoditi v Jezusovi navzočnosti.« Obstajajo namreč kristjani, ki so hojo zamenjali s ''kroženjem''. Ne hodijo, ampak krožijo sem in tja v življenju. So v labirintu in blodijo. Manjka jim drznost, da bi šli naprej, manjka jim upanje. »Kristjani brez upanja krožijo v življenju, ne zmorejo iti naprej,« je dejal papež in poudaril: »Varni smo samo takrat, ko hodimo v navzočnosti Gospoda Jezusa. On nas razsvetljuje, nam daje svojega Duha, da bi prav hodili.« Spomnil je na Abrahamovega vnuka Jakoba, ki so ga bratje prodali. Slednji so bili poslani v Egipt, da bi našli hrano. Podali so se na pot in našli so brata Jakoba. »Ko se hodi v navzočnosti Boga, se pride do bratstva. Ko pa se zaustavimo in preveč gledamo drug drugega, se podamo na neko drugo pot. To je pot obrekovanja.«

Razdor povzroča zavistnež
Podobno se je zgodilo med prvimi kristjani, ko so začeli razpravljati, kdo je od koga, kdo je Pavlov, kdo je Apolov, kdo je Petrov. Tako se je že na začetku začel razdor v Cerkvi. Razdora pa ne povzroča Sveti Duh, prav tako ne Gospod Jezus, je opozoril Frančišek: »Razdor povzroča zavistnež, kralj zavisti, oče zavisti: tisti, ki seje ljuljko, satan; tisti, ki se vplete v skupnosti in vedno dela razdore.«

Edinost v različnosti
Nekaj drugega pa dela Sveti Duh. Ta namreč ustvarja različnost v Cerkvi, ki je zelo bogata in lepa. In isti Sveti Duh daje tudi edinost. Tako je Cerkev »ena v različnosti«; »različnost, spravljena po Svetem Duhu«. Sveti Duh torej povzroča oboje: »različnost karizem« in »skladnost karizem«, oblikuje »skladno edinost v različnosti«, je še enkrat povzel in dodal, da to ne pomeni uniformnosti. Na tej poti »edinosti v različnosti« poteka tudi ekumenizem, je nadaljeval papež Frančišek. »Prizadevamo si, da bi ta različnost bila vedno bolj skladna po Svetem Duhu in bi postala edinost. Prizadevamo si hoditi v navzočnosti Boga, da bi bili brezhibni. Prizadevamo si iskati hrano, ki jo potrebujemo, da bi našli brata. To je naša pot, to je naša krščanska lepota!« so odmevale Frančiškove besede.

Temelj je Gospodovo učlovečenje: dotakniti se Kristusovega mesa
Spregovoril je še o Gospodovem učlovečenju: »Učlovečenje Besede je osnova: je Jezus Kristus! Bog in človek, Božji Sin in sin človekov, pravi Bog in pravi človek.« Prvi kristjani so se morali zelo boriti za ohranitev te resnice: da je namreč Gospod Bog in človek; Gospod Jezus je učlovečeni Bog. Gre za skrivnost Kristusovega mesa, je pojasnjeval papež. Ljubezni do drugega, do brata ne moremo razumeti, če ne razumemo te skrivnosti učlovečenja. »Brata ljubim, ker je tudi on Kristus, je kot Kristus, je Kristusovo meso.« Enako ljubim tudi reveža, vdovo, sužnja, zapornika, kajti »te osebe, ki trpijo, so Kristusovo meso«, »za nas, ki smo na tej poti edinosti, pa bo dobro, da se bomo dotaknili Kristusovega mesa«, je povedal papež in spodbudil, da je treba iti na periferije, kjer je veliko ljudi v stiski. Podati se k njim, da bi jim povedali to resnico: »Jezus Kristus je Gospod in On te rešuje!« A treba je iti in se dotakniti Kristusovega mesa. Evangelija se ne more oznanjati popolnoma razumsko. »Evangelij je resnica, a je tudi ljubezen in je tudi lepota! In to je veselje evangelija!« je poudaril Frančišek.

Jezusu se pustiti iskati in srečati
Ob koncu nagovora je v ospredje postavil še resnico, ki je srečanje med osebami. Resnica se ne dela v laboratoriju, oblikuje se v življenju, ko se išče Jezusa. Najlepša in največja skrivnost pa je, da ko najdemo Jezusa, se zavemo, da nas je On prvi iskal, On nas je prvi našel, kajti On prispe pred nami. In to srečanje, je nadaljeval papež, nas »napolni z veseljem in zanosom«. To je srečanje, ki spreminja, iz katerega vse izhaja. »To je pot krščanske svetosti: vsak dan iskati Jezusa, da bi ga srečali, in vsak dan pustiti, da nas Gospod išče in nas sreča,« je še dejal papež Frančišek.

Audio: