P. Benjamin Gonzalez Buelta: 200-letnica ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove

VATIKAN (sobota, 2. avgust 2014, RV) – Letos mineva 200-letnica ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove. 7. avgusta 1814 jo je ponovno uvedel papež Pij VII., potem ko je bila v drugi polovici 18. stoletja, natančneje 21. julija 1773, ukinjena s strani papeža Klemna XIV. V nadaljevanju povzemamo članek jezuitskega patra Benjamina Gonzaleza Buelte, ki je bil objavljen v zadnji številki revije La Civiltà Cattolica.

Znamenje smrti in življenja
Ko si je razpustitev Družbe že počasi utirala pot na Portugalskem, v Španiji in Franciji, se je vzporedno izpolnjeval še nek drug načrt. Imenovali so ga »jezuitsko drevo«. Velike veje so nosile imena narodov, kjer je Družba delovala, manjše veje so predstavljale province, listi pa mesta, kjer je bila jezuitska skupnost. Brusila pa se je tudi sekira, da bi drugo za drugo posekala veje. V štiridesetih letih, kolikor je Družba Jezusova bila ukinjena, so jezuiti živeli velikonočni proces. Kdor ta leta bere samo v jeziku nepravičnosti, jadikovanja in izgube, ne upošteva Božjega dela, še manj navdih in novosti, ki nam jih Bog ponuja z vsakim obrezovanjem: Oče je vinogradnik in lahko udarce s sekiro, namenjene smrti, spremeni v boljšo prihodnost za nove čase.

Krutost obrezovanja in skrb vinogradnika
Sredi 18. stoletja je Družba bila sestavljena iz skoraj 23.000 mož, razkropljenih po svetu z univerzalnostjo njihove karizme. Vzgojna in pastoralna navzočnost je bila zelo utrjena. Bili so tu visoko izobraženi jezuiti velikega slovesa in avangardna dejanja velikega verskega in družbeno-političnega vpliva. Zavzemanje za inkulturacijo vere na Kitajskem in v Indiji, oblikovanje malambarskega obreda in tudi kitajskega, ki je bil sicer leta 1742 prepovedan, se je rodilo iz velike ustvarjalnosti, iz katere črpajo jezuiti še danes.

Izgon jezuitov s Portugalske, iz Francije in Španije je bil skrajno krut. Sredi noči so vdirali v skupnosti, medtem ko so patri spali, jim dali na voljo le nekaj ur, da so vzeli s sabo kakšno stvar, jih kot zločince v spremstvu oboroženih vojakov odpeljali do pristanišč, kjer so se morali vkrcati na ladje ter odpluti v izgnanstvo. Na nekaterih krajih Latinske Amerike so ti jezuiti morali prehoditi na stotine kilometrov v tako slabih razmerah, da so mnogi na poti umrli. Od ukinitve Družbe in vse do njene ponovne vzpostavitve so jezuiti na Portugalskem živeli zaznamovani z veliko sramoto, prisiljeni živeti v pomanjkanju, tudi v lakoti in negotovosti glede prihodnosti. V Španiji so hoteli celo popolnoma izbrisati spomin nanje.

Na trti se ne obrezujejo samo rodovitne veje, odrežejo se tudi tiste, ki ne dajejo sadu, tiste, ki preveč rastejo, pritegujejo pozornost s svojim sijajem in vpadljivostjo, ki se razkazujejo in zakrivajo prostor soncu, črpajo življenjski sok iz debla, a so nerodovitne. Družbi niso bila odrezana samo dela nedvomne kulturne, vzgojne in pastoralne kvalitete, ampak tudi izrazi nadutosti in vzvišenosti, ki so se naselili v pastoralno prakso in dejavnosti, daleč od preprostih ljudi in tudi od ubogega in ponižnega Jezusa iz evangelija.

Milostno obrezovanje
V priliki o vinski trti in mladikah, Jezus pravi, da je Oče tisti vinogradnik, ki obrezuje trto, a ni bil On tisti, ki je uporabil sekiro ali škarje. Tisti, ki so okrutno zagrabili za sekiro, so Družbo odsekali, da bi jo uničili, kot je to počela judovska in rimska oblast v Jezusovem času. A če Bog noče zadržati roke tistega, ki seka, lahko vendarle uničenje spremeni v milostno obrezovanje, s katerim bo trta dala še boljše sadove. Bog je vinogradnik, ki ljubi svoj vinograd in vedno obdeluje osnovo, z neskončno ustvarjalnostjo pripravlja humus realnosti.

Jezusova prilika je še vedno aktualna. Obrezovanje bo vedno potrebno. Vse, kar se na novo naučimo, razje začetno ubranost, saj vsebuje določeno količino osebne in institucionalne dvoumnosti, ki je skrita v sijaju motivacij in projektov. To se pokaže, ko mladike zrastejo v vsej svoji velikosti, in šele takrat vidimo, ali so bile rodovitne ali nerodovitne.

Audio:


Nujna bolečina in nekoristna tožba
Ko se odreže vejo, se lahko pojavijo majhne kapljice drevesnega soka, kot da bi trta jokala za izgubo in hotela spremeniti običajno pot, ki pa je več ni. Pomembno je sprejeti obrezovanje, žalovati, posloviti se od izgubljenega; a ne se zapreti v obsesivno jadikovanje, ki te osredotoči nase in ohromi prihodnost. Če se ne žaluje in ne sprejme izgube, se rane podaljšajo skozi čas in pustijo sled bolečine, ki se več ne zaceli. Jezuiti so jokali ob izgubi, skriti v rane križanega, v pregnanstvu in včasih tudi v revščini čisto pravih beračev. Nekateri so umrli ali zblazneli v zaporih. S strani jezuitov ni bil organiziran noben upor, ni se snovalo nikakršnega nasprotovanja. Vsepovsod, kjer je Družba bila ukinjena, so jezuiti to sprejeli. Njihova »pasivnost« je bila v očeh mnogih presenetljiva in nerazumljiva.

A večina jih ni ostala ujetih v ječi lastne bolečine. Od ponavljajoče se tožbe, ni mogoče pričakovati vstajenja iz ran. Potem ko so izjokali izgubo, so nadaljevali z delom v Gospodovem vinogradu, v duhu duhovnih vaj, v katerih so bili tudi vzgojeni in ki so bile središče njih samih.

Novo življenje
Z obrezano trto se na zunaj več tednov nič ne zgodi. A v njej se počasi pripravlja pomlad, z majhnimi in nevidnimi spremembami. Ritem je počasen in ne posluša nestrpnost vinogradnika, niti neprijaznost podnebja. Gre za popolnoma notranje in tiho delo. Daleč od kraljevskih dvorov, na periferijah krščanstva, daleč od centrov oblasti se je majhna Družba ohranjala. Zunaj Portugalske, Španije in Francije so jezuiti, zvesti svoji izvorni identiteti, nadaljevali z delom in življenjem v skupnosti.

Ponovna vzpostavitev Družbe Jezusove se je pripravljala v tišini in zvestobi ignacijanski karizmi, z zaupanjem v Boga, ki nadaljuje z obdelovanjem zemlje, iz katere je zrasla. Vsak jezuit je nedvomno opravljal osnovne meditacije duhovnih vaj, a nobeden si ni nikoli mislil, da bo njihova hoja za ubogim, ponižanim in križanim Jezusom iz evangelija, postala tako zelo grenka konkretnost. Z vrnitvijo h koreninam karizme se je srce Družbe očiščevalo. Pripravljalo se je novo obdobje, v katerem so jezuiti začutili, kako je Gospod ponovno vzpostavil in vodil Družbo, ki ni nikoli bila ustanovljena s človeškimi rokami.

Preko velike noči do evangeljske kvalitete
7. avgusta 1814 je papež Pij VII. ponovno vzpostavil Družbo Jezusovo. Njena drža je bila jasna in trdna: še naprej biti »najmanjša Družba«, tesno vezana na svetega očeta, kot je to predvidel sv. Ignacij. Intuitivno je namreč razumel stalno skušnjavo po oblasti in uspehu. Generalna kongregacija leta 1820 je bila zelo pomembna. Na njej je bila slovesno izpovedana nova, pa vendar prvotna identiteta Družbe. Jezuiti so bili spodbujeni k celostnemu razumevanju Duhovnih vaj, da bi bolje razumeli osebno in skupnostno identiteto ter prav tako apostolsko poslanstvo. Družba se je tako začela organizirati v novo stvarnost, sredi spremenjenega družbenega in političnega okolja.

Jezuiti s svojimi pomembnimi in cenjenimi deli niso dosegli evangeljske kvalitete, dokler niso preživeli osebne in institucionalne velike noči, v hoji za ponižanim Jezusom. Očistila jih je prilaščanja, samozadostnosti, domišljavosti, s katero so omejevali njihovo kvaliteto in jo prilagajali merilom kulturnega okolja ter jih tudi preveč na hitro opredeljevali kot »v večjo Božjo slavo«. Notranjost oseb in del se mora odpreti velikonočni skrivnosti, ki nas očiščuje in bistri mnogo globlje, kot to počnejo naša razločevanja, naši predlogi in naša vrednotenja. Velike noči ne izberemo mi, ona je tista, ki izbere nas. Vino ne dozori takrat, ko na steklenico nalepijo etiketo prestižne znamke, ampak ko v sebi dobi pravi okus in aromo. Novo vino kraljestva ima v sebi okus tolažbe, ki ga ob koncu velikonočnega trpljenja lahko da samo Vstali.

Audio:


Ostati v Jezusu
V eni od Jezusovih prilik se enajst krat ponovi beseda »ostati«. Pri obrezovanju je pomembno ostati pritrjen na deblu, od koder prihaja življenje, četudi se vse zdi mrtvo. Ko padejo prvi udarci sekire, obstaja nevarnost pobega, kot se je to zgodilo z učenci, ki so se razbežali, ko se je na vrt Getsemani spuščala noč.

Ukinitev in ponovna vzpostavitev nas postavljata v središče karizme Družbe Jezusove, ki je obenem notranja in zgodovinska, ustvarjalna in velikonočna, povezana s pokorščino Očetu in zvestobo prihodnjemu kraljestvu. Če jezuiti ne bi živeli to zatiranje in ponovno vzpostavitev v evangeljskem duhu, bi se Družba spremenila v pepel pod ognjem preganjanja, ne bi se dvignila na površje štirideset let pozneje. Vstajamo z enako močjo, s kakršno umiramo.

Premišljevanje o treh stopnjah ponižnosti predstavlja preobrat v Duhovnih vajah. Kot zapiše sv. Ignacij, da bi posnemal Kristusa in mu bil še bolj podoben, raje izberem uboštvo z ubogim Kristusom kot bogastvo, sramotenje kot časti, raje sem nespameten za Kristusa kot spoštovan. Gre za ponižnost pred Bogom, ki je ljubeča in ne boječa in ki se mora razširiti na naše odnose z vsemi ljudmi. Morda to držo bolj kot besede »vse v večjo Božjo slavo« povzemajo »v vsem ljubiti in služiti«, ki izražajo našo združenost z Božjo ponižnostjo v odnosu do nas, kajti Bog je naš služabnik v zgodovini. Ponižnosti ne živimo samo v imenu Trojice, pod njenim pogledom, ampak se potopimo v njeno skrivnost ponižanosti in ponižnosti, ki je za nas skrivnost življenja in izvira iz najnižjih plasti realnosti.

Vrženi v Božje srce
Ponižana in potegnjena v gnojišče zgodovine je Družba bila prav tako vržena v skrivnost Božje ponižnosti, v rodoviten humus realnosti, kjer Oče vedno deluje, sprejema bolečino žrtev in sprejema tudi nasilje mučiteljev. Potisnjena v blato, izbrisana s strani družbe in obsojena s strani verske stvarnosti, je Družba sestopila v smrt in se srečala z Očetom, ki sprejema vse žrtve. Enako kot je sprejel Jezusa v njegovem zapuščenem kriku in tišini groba. Sovražniki, s tem ko so ga vrgli v jamo, so ga vrgli v srce Boga. Bolečina Družbe se je spremenila v bolečino Boga, ki je Ljubezen, Ljubezen pa spreminja bolečino v ljubezen in smrt v novo življenje.

Čas Božjega molka v zgodovini, ko zmaguje zlo in se zdi, da je Bog nedejaven, medtem ko krvniki slavijo, je v resnici čas oblikovanja novega, ki se razvija pod Božjo zaščito molčečnosti, v spoštovanju svobode oseb in v skladu z ritmom zgodovinskih procesov.

Rodovitni smo v Božji ponižnosti, če naše korenine ostajajo dobro zasajene v realnosti, v kateri je Bog skrit in od koder vse prenavlja. V vsaki stiski se vedno uresničujeta njegova ljubezen do sveta in njegova domišljija, ki zna odpreti zgodovino za nove možnosti. Naša prihodnost je mogoča samo, če je ukoreninjena v ponižnosti Boga, ki je najgloblja med njegovimi skrivnostmi. Rodovitna Božja ponižnost se skriva v dolgi zgodovini, ki teče od bolečine obrezovanja in vse do dobrega vina nove letine. Bog ne pravi »Ponižaj se pred mano«, kot da bi bil malik, ampak »Ponižaj se z mano«, daj mi roko in pridi z mano, da bova na skrivnem prehodila pot velike noči, ki vse prenavlja.

Novost prihaja s križa
To, kar je zares novo, prihaja s križa. Samo tisti, ki so umrli in vstali, lahko prenovijo zemljo, ker v lastnem mesu izkusijo brezno človeškega stanja, tisto, kar je najbolj krivično in šibko, a v istem trenutku vstajajo zahvaljujoč moči, ki prihaja do njih, a ni od njih, ki spreminja, kar je mrtvo, v novo možnost. Tako kot je do zatiranja Družbe prišlo s privolitvijo verske oblasti in streli bajoneta, je tudi Jezusovo križanje bila ganljiva predstava, javna, vsem na očem, z izkazovanjem oblasti, z obtožbo, uniformami, vojaki, orožjem in rituali smrti. Jezusovo vstajenje pa je bilo ponižno, tiho, brez vsakega vsiljevanja, ponujeno v notranjosti njegovim prijateljem; in tako je njegovo poslanstvo še naprej raslo v slabotnosti mesa tistih, ki so hodili za njim.

Udarec sovražnikov ne želi obrezati, ampak uničiti. Oče pa to smrtno rano spremeni v ponižne in nežne veje. Ukinitev in ponovna vzpostavitev »najmanjše Družbe« lahko predstavlja za nas pomembno priliko, ki nam nalaga odgovornost za obrezovanje v današnjem času z »ustvarjalno zvestobo«, osebno in institucionalno, na »bivanjskih obrobjih« stvarnosti, kjer se nahajamo ob Božjem ljudstvu, obrezanem še bolj surovo od nas, ki hodi skozi zgodovino, pohabljeno in ponovno vstalo, kot se je to zgodilo z Jezusom.

Audio: