Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 17. nedeljo med letom
Mt 13, 44-52 Priliki o zakladu in o biseru »Nebeško
kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril.
Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima in kupi tisto njivo.
Nadalje
je nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen
biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«
Prilika o mreži Nadalje
je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vsake
vrste. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo,
slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne
od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«
Novi
in stari zaklad »Ste razumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« On pa jim
je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben
hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
1Kr
3,5.7-12 V Gibeónu se je Salomonu ponoči v sanjah prikazal Gospod. Bog je
rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!«
»Gospod, moj Bog, ti si zdaj postavil
za kralja svojega služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem še deček; ne
vem, kako odhajati in prihajati. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga
izvolil, številnega ljudstva, ki ga zaradi velikosti ni mogoče izmeriti ne prešteti.
Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in
razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu
ljudstvu?«
Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. Bog mu
je rekel: »Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva
in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje,
glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da
ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo.«
Razlaga
cerkvenih očetov Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi, da je »skriti zaklad na
njivi učlovečeni Kristus, ki se ga da brezplačno najti. Evangeljski nauk je po sebi
popoln, toda ni drugega načina, da uporabljamo in imamo ta zaklad skupaj z njivo tako,
da ga plačamo, saj ne moremo imeti nebeških dobrin, ne da bi zanje žrtvovali
svetne.« To še bolj podrobno razloži sv. Gregor Veliki: »To njivo kupi tisti,
ki se potem, ko je prodal vse, odpove zemeljskim užitkom in kroti vsako svetno željo
z askezo zaradi nebeške domovine.« Origen zaključi misel o zakladu na njivi z
besedami: »Božje kraljestvo bo dano tistemu, ki bo v moči svoje vere kupil njivo
s tem, da se je odpovedal dobrinam, ki jih je imel.«
Origen pravi, da je
»dragoceni biser, Kristus Bog, živa beseda, ki je nad dragocenimi besedili in mislimi
Postave ter prerokov.« Sv. Hilarij iz Poitiersa in sv. Peter Krizolog pravita,
da »vernik išče edini biser večnega življenja s tem, ko se odpove vsemu drugemu.«
Teodor iz Mopsuestije razlaga, da so »mnogi med tistimi, ki so popolnoma
oddaljeni od vere, v moči božanske milosti takoj prepoznali Kristusovo moč in so s
prezirom zavrgli vse, kar so imeli, da bi težili samo k njemu.« Sv. Gregor Veliki
povzame misli o tej priliki: »Po ljubezni postanemo neobčutljivi za zunanje
in zemeljske stvari.«
O tretji priliki sv. Hilarij iz Poitiersa pravi:
»Kraljestvo je podobno mreži potopljeni vse do zadnje globine morja zato, da potegne
ven vse tiste, ki so bili tam zamotani.« Sv. Gregor Veliki razlaga, da »mreža
vere zajame skupaj tako dobre kot slabe ribe.« Origen pa pravi, da »raznovrstnost
zajetih rib v mreži predstavlja poklicana ljudstva z vsega sveta.«
Sv.
Hilarij iz Poitiersa ter sv. Ciril Aleksandrijski trdita, da »Jezus imenuje svoje
učence pismouki zato, ker so razumeli vrednost novega in starega, ki ga vsebujeta
Evangelij in Postava.« Origen pa pravi, da »pismouk postane učenec tedaj, ko
je z branjem Pisem razumel uvodne pojme ter se začenja vzpenjati k tistim duhovnim
resničnostim, ki se jim pravi 'Nebeško kraljestvo'.« Sv. Avguštin in Gregor
Veliki dodajata: »Staro ni odstranjeno, temveč je dano v zaklad, da pismouk, ki
je poučen o Božjem kraljestvu, iz svojega zaklada ne bi prinašal samo novo ali staro,
temveč povezavo, ki je med njima.«
Misli Benedikta XVI. Današnje
bogoslužje nam v berilu iz Stare zaveze predstavi lik kralja Salomona, Davidovega
sina in njegovega naslednika. Predstavi nam ga na začetku njegovega kraljevanja, ko
je bil še zelo mlad. Sprejel je namreč zelo zahtevno nalogo, tako je s tem velika
odgovornost otežila ramena mladega vladarja. On je torej prosil Boga, naj mu da 'poslušno
srce'. Kaj torej pomeni ta izraz? Vemo, da v Svetem pismu srce ne pomeni samo
telesnega dela, ampak pomeni tudi središče človekove osebe, kjer so navzoči njegovi
nameni in sodbe. Lahko bi rekli: vest. 'Poslušno srce' je torej vest, ki zna
poslušati, ki je občutljiva za glas resnice ter je zaradi tega sposobna razločevati
med dobrim in zlim. Vsak izmed nas ima vest, ker je v nekem smislu kralj, da izvaja
svoje človeško dostojanstvo z delovanjem po pravilno oblikovani vesti tako, da dela
dobro in se izogiba zla. Moralna vest predpostavlja sposobnost prisluhniti glasu resnice
ter biti poslušni njenim navodilom. Osebe, ki so bile poklicane, da vladajo, imajo
zato še večjo odgovornost in imajo zato, kakor nas uči Salomon, še večjo potrebo po
Božji pomoči.