Kardinal Marc Ouellet o osebnosti škofa: Pastir z vonjem po ovcah
VATIKAN (sreda, 23. julij 2014, RV) – Človek molitve, oznanjevanja, pričevanja;
predvsem pa »pastir z vonjem po ovcah«. To je osebnost škofa, kot jo je mogoče
izpeljati iz nauka papeža Frančiška. Pri tem sveti oče ne uči ničesar novega, temveč
ima dar, da odločno izpostavi tiste nenadomestljive vidike, ki predstavljajo srce
škofovskega poslanstva. Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano
zatrdil kardinal Marc Ouellet, prefekt Kongregacije za škofe.
Kriteriji
pri izbiri škofovskih kandidatov Povedal je, da je papež Frančišek o identiteti
škofa članom vatikanskega dikasterija govoril med avdienco preteklega februarja. Sicer
je temu vprašanju svojo pozornost namenil že večkrat in pri tem pogosto uporabil podobe,
ki imajo zelo neposreden učinek. Med njimi je podoba »pastirja z vonjem po ovcah«,
kar pomeni, da mora biti škof »blizu ljudem«. Prav to je po besedah kardinala
Ouelleta prvi kriterij, ki ga papež svetuje pri izbiri kandidatov. Sledi, da škof
ne sme imeti »psihologije vladarja«, ampak naj bi bil »oče in brat, blag,
usmiljen in predvsem potrpežljiv«. Nadalje naj bi »živel kot ženin Cerkve,
ne da bi nenehno iskal drugo«. Brez človeškega preračunavanja naj bi živel za
ljudstvo, ki mu je zaupano. Gre za udejanjanje načela drugega vatikanskega koncila,
ki govori o »vztrajni in vsakodnevni skrbi« za čredo. Vztrajnost in vsakodnevnost
sta pogoja za dobro opravljanje pastoralne službe, je dodal prefekt Kongregacije za
škofe.
Zatem je spomnil na papeževe besede, da mora škof »znati biti pred
čredo, da ji kaže pot, sredi črede, da jo ohranja edino, za čredo, da prepreči,
da kdorkoli ne ostane zadaj in da ima sama čreda tako rekoč občutek
za pravo pot«. Pastir se mora gibati na ta način. To namreč predstavlja »čuječnost«,
vidik, na katerega prav tako večkrat opozarja papež Frančišek. Z drugimi besedami,
škof mora osebam pomagati najti Božjo navzočnost v konkretnih okoliščinah njihove
zgodbe in življenja sveta, ne da bi obenem »popustili duhovni posvetnosti«.
Izbira
škofov mora biti usklajena s poslanstvom Cerkve Kardinal Ouellet je v nadaljevanju
pojasnil, da so tako pastirji kot verniki poklicani, da se ne naslanjajo na bogastvo
sredstev ali virov, ki jih posedujejo, četudi so le-ti koristni. Opirati se morajo
na moč Gospodove milosti. Poslanstvo Cerkve je enako Kristusovemu. Papež na primer
pogosto omenja Cerkev »v izhodu«. To pomeni, da mora prinašati Kristusa vsakemu
moškemu in vsaki ženski, še posebej ubogim, katerih življenje ni zaznamovano samo
z materialno revščino, temveč tudi moralno in duhovno. Izbira škofov mora biti usklajena
s tem poslanstvom. Škofijam je torej potrebno dati pastirje, ki bi spodbujali pastoralo,
povezano z dejanskimi izkušnjami ljudi. Ne bi se smeli zapreti vase in se pritoževati
nad vsem, kar ni dobro, ampak dati cerkvenim skupnostim nov apostolski zagon. Ti pastirji
lokalnih Cerkva naj bi bili »zmožni ogreti srca«.
Razsežnost
občestva med škofi in vesoljno Cerkvijo Kot že rečeno, naj bi z Božjo
pomočjo spodbujali misijonarsko dinamiko »izhoda«. Toda ne, da bi se ločili
od sveta ali zaradi verskega turizma, ki je sam sebi namen, ampak, da bi ljudi vodili
k Cerkvi. K Cerkvi, ki je »velika družina, v kateri so vsi sprejeti in kjer se
uči živeti kot verniki in kot učenci Gospoda Jezusa«, tako je kardinal Ouellet
ponovil nedavne besede papeža Frančiška. Cerkev kot družina opominja tudi na razsežnost
občestva med škofi in vesoljno Cerkvijo. Znamenje tega občestva sta na primer škofovska
sinoda in svet kardinalov, ki jih je papež izbral, da bi se z njimi posvetoval glede
poglavitnih vprašanj pri vodenju Cerkve in pri prenovi rimske kurije. Občestvo se
nadalje izraža še v drugih oblikah. Drugi vatikanski koncil je recimo poudaril solidarnost
med Cerkvami. Kardinal Ouellet je med primeri le-te navedel pomoč zahodnih Cerkva
tistim, ki so revnejše; duhovnike misijonarje; delovanje narodnih in regionalnih škofovskih
konferenc; ali sodelovanje sosednjih škofij. Občestvo med papežem in škofi je zatem
izraženo tudi preko tradicionalnega obiska ad limina apostolorum. Med le-tem škofje
svetega očeta seznanijo s stanjem v njihovi Cerkvi, on pa jih potrdi v veri.
Škofje
in redovniki Kardinal Ouellet je v nadaljevanju omenil dokument Mutuae relationes,
ki je trenutno v nastajanju. Ta zadeva odnos med škofi in redovniki. Drugi vatikanski
koncil je zatrdil, da Sveti Duh Cerkev »vodi in jo zedinja v občestvu ter
poslanstvu«, »oskrbuje jo in usmerja z različnimi hierarhičnimi ter karizmatičnimi
darovi«. Zato hierarhični in karizmatični vidik ne smeta biti razumljena kot nasprotujoči
si enoti. Sta nepogrešljiva komplementarna darova za cerkveno poslanstvo. Tako mora
posvečeno življenje v svojih raznolikih izrazih najti primerno pot na konkretnih tleh
cerkvenega delovanja preko sodelovanja, solidarnosti in edinosti s hierarhičnostjo.
Po drugi strani pa mora biti s strani le-te cenjeno in spodbujano, pri čemer imajo
prvo odgovornost škofje.