Okrožnica Ecclesiam suam – Izraz ljubezni do Cerkve papeža Pavla VI.

VATIKAN (nedelja, 20. julij 2014, RV) – 6. avgusta 1964 je bila objavljena prva okrožnica papeža Pavla VI. Njen naslov je Ecclesiam suam. V dokumentu, katerega petdesetletnice se spominjamo letos, je ta papež izrazil vso svojo ljubezen do Cerkve. Gre za besedilo, ki je preseglo minljivost obdobja svojega nastanka in si zaslužilo oznako, da je zapisalo »stran zgodovine«. In sicer na dva načina.

Najprej kot pričevanje. Predstavlja zavest človeka, ki mu je bila zaupana visoka odgovornost, o potrebah in problemih njegovega poslanstva. Zdi se, kot da se papež sam sprašuje, da premišljuje pred bralcem. Šele potem oblikuje nauk, katerega nato razloži. Ganljivo je, na kako zaupljiv način seznani celotno človeštvo s tistim, kar misli, presoja in upa. Poleg tega papež Pavel VI. piše v zgodovinskem trenutku, ko je v teku drugi vatikanski koncil. Se pravi, tik pred nelahkimi odločitvami glede prihodnosti, sprejetimi v spoštovanju do cerkvenih očetov in iskrenosti pri razkrivanju lastnih misli.

Zgodovinskega pomena pa je okrožnica Ecclesiam suam še v nekem drugem, globljem smislu. Pavel VI. je že v svojem govoru, ko je vernikom naznanil objavo dokumenta, dejal, da le-ta »obravnava Cerkev z zgodovinskega vidika«. Obstaja teologija Cerkve, ki je v svojih načelih nespremenljiva. Pa vendar je Cerkev kot človeška institucija zavezana tudi zgodovini. Neizogibno je, da bi ne sledila toku stoletij. In neutemeljeno jo je obravnavati brez upoštevanja okoliščin, ki jih nalaga čas. Papež Pavel VI. tako na primer reče: »Cerkev mora razmisliti sama o sebi; mora čutiti, da živi.« Dolgi odlomki v besedilu so posvečeni prikazu, kako se mora Cerkev jasno in pogumno umestiti v določeno obdobje, katerega pretresa dogajanje, ko se zdi, da je tradicionalna lestvica vrednot postavljena pod vprašaj.

Cerkev združuje dve naravi. Je »nadnaravna družba«, ki nima drugega cilja kot tega, da lastne člane vodi k zveličanju. Je pa tudi »človeška skupnost«, ki ne more ne zmeniti se za zemeljske potrebe svojih otrok. Zato si mora neprestano prizadevati, da ohrani nedotakljivost svetega bogastva, katerega varuje, in da dobro razume pogoje časa in prostora, v katerih živijo ljudje. In sicer z namenom, da bi sledila poti zgodovine ter pri tem ne dovolila, da bi bila preoblikovana v nekakšen fosil ali v muzejskega čuvaja.

Okrožnica Ecclesiam suam se tako ves čas naslanja na Besedo, ki ne bo nikoli minila. Istočasno razkriva zavest o potrebah, ki jih Cerkvi nalaga čas. Papež Pavel VI. ponavlja, da ne gre za »netelesno krščanstvo, ki bi ne bilo nič drugega kot mumija«, ampak za »Cerkev danes«. Le-to sestavljajo ljudje iz mesa in krvi. Cerkev mora poznati njihove strahove in želje, da jim lahko pomaga in premaga prve ter zadovolji druge.

Dokument Pavla VI. na ta način kaže smer in pot. Vse od konca 16. stoletja dalje se je Cerkev znašla pred stvarnostjo, s katero se ni znala takoj soočiti. To je bil moderen svet z racionalističnimi temelji in dinamiko napredka. Šele papež Leon XIII. je z modrostjo pokazal ljudem in še posebej katoličanom, da je v modernem svetu potrebno razločevati med elementi, ki so posledica pristnega napredka, in drugimi, ki izvirajo iz nesprejemljivih postavk. Na to razločevanje je v svoji okrožnici ponovno spomnil Pavel VI. in takrat je Cerkev stopila na pot v smeri, ki jo poznamo še danes.

Že kot milanski nadškof je bodoči papež večkrat poudaril: »Potrebno je ljubiti naš čas …« To spoznanje prežema besedilo, ki ga je kasneje napisal. Kristusova Cerkev je poklicana, da deluje »hic et nunc«, v času, v določenih pogojih. Da je lahko učinkovita, mora biti odprta. Pa tudi zmožna zavreči lažno zunanjost in rutino, ki jo ločuje od ljudi. Od tu izhaja podoba uboge, ponižne in neskončno usmiljene Cerkve, ki jo s svojimi besedami v okrožnici Ecclesiam suam predlaga papež Pavel VI.

Audio: