Duhovne misli Benedikta XVI. za 15. nedeljo med letom
Duhovne misli za 15. nedeljo med letom so iz govora, ki ga je imel Benedikt XVI.,
4. julija 2009, udeležencem simpozija o pastorali duhovnih poklicev.
»Za središče
vašega dela ste si izbrali evangeljsko priliko o sejavcu. Gospod obilno in zastonjsko
seje Božjo Besedo, čeprav ve, da bo lahko naletela na neprimerna tla, ki ji zaradi
suhote ne bodo omogočila zoreti ali pa se ji bo med trnjem zadušila življenska moč.
A vse to sejalcu ne vzame poguma, saj ve, da bo del njegovega semena naletel na dobro
zemljo oziroma na goreče srce, ki bo pripravljeno ter sposobno sprejeti Besedo, ji
bo z zvestobo omogočilo zoreti ter bo z velikodušnostjo podarilo sad naprej v korist
mnogim.
Podoba tal nam lahko prikliče bolj ali manj dobro resničnost družin,
kjer je včasih okolje zaradi dela trdo in suho, dnevi pa potekajo v trpljenju in solzah.
Zemlja je v vašem primeru srce mladih, na katere se obračate, ko jim prisluhnete in
jih spremljate. Srce, ki je pogosto zbegano in zmedeno, ki pa kljub temu ima v sebi
nepričakovano moč za podaritev, pripravljeno odpreti se v življenje, ki je iz ljubezni
živeto za Jezusa ter sposobno popolnoma in v gotovosti hoditi za Njim, saj ve, da
je našlo najdragocenejši zaklad bivanja. Vedno in samo Gospod je, ki seje v človekovo
srce. Šele po obilni in velikodušni setvi Božje Besede se gre lahko naprej po poti
spremljanja in vzgoje, formacije in razločevanja. Vse to je vezano na to majhno seme,
skrivnostni dar nebeške previdnosti, ki samo od sebe sprosti izjemno moč. Saj je samo
Božja Beseda, ki učinkovito vrši to, kar pravi in želi.
Jezus uporablja podobo
semena še v enem drugem govoru, ki ga lahko pridružimo priliki o sejalcu, ko pravi:
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi
obilo sadu« (Jn 12,24). Tukaj Jezus vztraja pri povezavi med smrtjo semena in
obilnostjo sadu, ki ga obrodilo. On, Jezus, je to pšenično zrno. On nam je s svojim
križem pridobil sad »življenja v obilju« (Jn 10,10) Prava logika in resnična
rodovitnost vsake poklicne pastorale v Cerkvi je v tem, da je duhovnik ali animator
kakor Kristus, ki se kot pšenično zrno odpove samemu sebi, da lahko izpolni Očetovo
voljo.
Dragi prijatelji, bodite sejalci zaupanja in upanja, saj je danes v
mnogih mladih globoko navzoč občutek zgubljenosti. Dandanes v mnogih človeških besedah
ni več navzočih upov za prihodnjost, ni navzočega smisla in modrosti. Širi se neukrotljiva
nepotrpežljivost in nesposobnost živeti čas pričakovanja. Pa vendar se lahko tudi
v tem zgodi Božja ura. Saj lahko njegov klic z močjo in učinkovitostjo Besede porodi
pot upanja v polnost življenja. Božja Beseda lahko resnično postane luč, moč ter vir
upanja saj zmore nakazati pot, ki pelje preko Jezusa, poti in vrat, preko njegovega
križa, ki je polnost ljubezni.
Dragi bratje in sestre, naj postane Božja Beseda
v vsakem od vas vir blagoslova, tolažbe in obnovljenega zaupanja, da boste lahko številnim
pomagali videti in dotakniti se tistega Jezusa, ki so ga sprejeli za Učitelja. Naj
Gospodova Beseda vedno prebiva v vas, prenavlja v vaših srcih luč, ljubezen in mir,
ki ga lahko podari samo Bog, ter vas napravi sposobne pričevati in oznanjati evagelij,
ki je vir občestva in ljubezni.«