Papeževa homilija v Campobassu: Cerkev je ljudstvo, ki služi Bogu in živi v svobodi

CAMPOBASSO (sobota, 5. julij 2014, RV) – »Cerkev je ljudstvo, ki služi Bogu, in Cerkev je ljudstvo, ki živi v svobodi, ki mu jo je On podaril.« To je eden izmed poudarkov iz homilije papeža Frančiška, ko je dopoldne na nekdanjem stadionu Romagnoli v Campobassu daroval sveto mašo. Le-te se je udeležilo vsaj 21 tisoč vernikov, medtem ko se je v neposredni okolici zbralo skupaj okoli 80 tisoč oseb. Papež je sicer izhajal iz svetopisemskih besed iz prvega berila (Mdr 10,7), ki spominjajo na značilnosti Božje modrosti. Ta osvobaja zla in zatiranja tiste, ki služijo Gospodu. Gospod ni nevtralen, ampak je s svojo modrostjo na strani šibkih, diskriminiranih in zatiranih oseb, ki se Mu zaupno izročajo.

Cerkev je ljudstvo, ki služi Bogu
»Smo predvsem ljudstvo, ki služi Bogu. Služenje Bogu se udejanja na različne načine, posebej v molitvi in adoraciji, v oznanjevanju evangelija in pričevanju dejavne ljubezni.« Ikona Cerkve je Devica Marija, »Gospodova služabnica« (Lk 1,38), je nato spomnil papež Frančišek. Takoj po angelovem oznanilu o Jezusovem spočetju je odšla, da bi pomagala sorodnici Elizabeti. Tako nam kaže, da je »privilegirana pot služenja Bogu služiti bratom«. Cerkev se torej v Marijini šoli uči vsak dan postajati »Gospodova služabnica«. Vsi smo poklicani, da dejavno ljubezen živimo vsakodnevno, v običajnih stvarnostih, to je v družini, župniji, na delu, s sosedi: »Pričevanje dejavne ljubezni je glavna pot evangelizacije.«

V središču je človekovo dostojanstvo
Papež Frančišek je zato vse spodbudil, da bi vztrajali na poti služenja Bogu preko služenja bratom in bi tako povsod širili »kulturo solidarnosti«. Obstaja namreč velika potreba po tem, zlasti v situacijah materialne in duhovne negotovosti ter brezposelnosti. Slednja je globoka rana, ki od vseh zahteva veliko truda in poguma. »Nujno je v središče vsakega pogleda in vsakega dejanja postaviti dostojanstvo človeške osebe. Drugi interesi, četudi legitimni, so drugotni.« Človekovo dostojanstvo je v središču, je poudaril papež Frančišek, ker je bila človeška oseba ustvarjena po podobi Boga. Vsi mi smo podoba Boga.

Cerkev je ljudstvo, ki živi v svobodi
Drugi bistveni vidik življenja Cerkve poleg služenja je, da je »ljudstvo, ki izkuša svojo osvoboditev in živi v tej svobodi, ki mu jo podarja On«. Resnično svobodo vedno daje Gospod. To je svoboda od greha, egoizma v vseh njegovih oblikah; svoboda podarjanja samega sebe z veseljem. Tako kot Devica iz Nazareta, ki je osvobojena sama sebe in misli na druge, ki so v tistem trenutku v potrebah. »Svobodna je v Božji svobodi, ki se udejanja v ljubezni. In to je svoboda, ki nam jo je podaril Bog in je ne smemo izgubiti: svoboda, da častimo Boga, da služimo Bogu in mu služimo tudi v naših bratih.«

Gospod nas osvobaja bivanjske sivine
To svobodo, kot je nadaljeval papež Frančišek, izkusimo prav v služenju drug drugemu: »Brez ljubosumnosti, brez strankarstva, brez obrekovanja … Služiti drug drugemu. Služiti! Takrat nas Gospod osvobodi ambicij in rivalstva, ki ogrožajo edinost skupnosti.« Osvobodi nas nezaupanja in žalosti, na katere nevarnost je papež posebej opozoril, saj nas spravlja v obup. »Osvobodi nas strahu, notranje praznine, osamitve, objokovanj, pritoževanja.« V naših skupnostih ne manjka negativnih drž, zaradi katerih so osebe bolj v skrbeh, da se branijo, kot pa da se podarjajo. A Kristus nas osvobaja tudi te »bivanjske sivine«. In zato smo vsi Gospodovi učenci, četudi vedno ostajamo šibki in četudi smo grešniki, poklicani z veseljem in pogumom živeti svojo vero, občestvo z Bogom in brati; poklicani smo k adoraciji Boga; k soočanju z življenjskimi napori in preizkušnjami z močjo.

Papež Frančišek je homilijo v Campobassu nato sklenil s prošnjo k Mariji: »Marija naj vam pomaga biti materinska Cerkev, sprejemajoča in do vseh pozorna Cerkev. Ona naj bo vedno poleg vas, vaših bolnikov, vaših ostarelih, ki so modrost ljudstva, vaših mladih. Za vse vaše ljudstvo naj bo znamenje tolažbe in gotovega upanja.«

Audio: