Papeževa homilija v Campobassu: Cerkev je ljudstvo, ki služi Bogu in živi v svobodi
CAMPOBASSO (sobota, 5. julij 2014, RV) – »Cerkev je ljudstvo, ki služi Bogu,
in Cerkev je ljudstvo, ki živi v svobodi, ki mu jo je On podaril.« To je eden
izmed poudarkov iz homilije papeža Frančiška, ko je dopoldne na nekdanjem stadionu
Romagnoli v Campobassu daroval sveto mašo. Le-te se je udeležilo vsaj 21 tisoč vernikov,
medtem ko se je v neposredni okolici zbralo skupaj okoli 80 tisoč oseb. Papež je sicer
izhajal iz svetopisemskih besed iz prvega berila (Mdr 10,7), ki spominjajo
na značilnosti Božje modrosti. Ta osvobaja zla in zatiranja tiste, ki služijo Gospodu.
Gospod ni nevtralen, ampak je s svojo modrostjo na strani šibkih, diskriminiranih
in zatiranih oseb, ki se Mu zaupno izročajo.
Cerkev je ljudstvo, ki služi
Bogu »Smo predvsem ljudstvo, ki služi Bogu. Služenje Bogu se udejanja
na različne načine, posebej v molitvi in adoraciji, v oznanjevanju evangelija in pričevanju
dejavne ljubezni.« Ikona Cerkve je Devica Marija, »Gospodova služabnica«
(Lk 1,38), je nato spomnil papež Frančišek. Takoj po angelovem oznanilu o Jezusovem
spočetju je odšla, da bi pomagala sorodnici Elizabeti. Tako nam kaže, da je »privilegirana
pot služenja Bogu služiti bratom«. Cerkev se torej v Marijini šoli uči vsak dan
postajati »Gospodova služabnica«. Vsi smo poklicani, da dejavno ljubezen živimo
vsakodnevno, v običajnih stvarnostih, to je v družini, župniji, na delu, s sosedi:
»Pričevanje dejavne ljubezni je glavna pot evangelizacije.«
V
središču je človekovo dostojanstvo Papež Frančišek je zato vse spodbudil, da
bi vztrajali na poti služenja Bogu preko služenja bratom in bi tako povsod širili
»kulturo solidarnosti«. Obstaja namreč velika potreba po tem, zlasti v situacijah
materialne in duhovne negotovosti ter brezposelnosti. Slednja je globoka rana, ki
od vseh zahteva veliko truda in poguma. »Nujno je v središče vsakega pogleda in
vsakega dejanja postaviti dostojanstvo človeške osebe. Drugi interesi, četudi legitimni,
so drugotni.« Človekovo dostojanstvo je v središču, je poudaril papež Frančišek,
ker je bila človeška oseba ustvarjena po podobi Boga. Vsi mi smo podoba Boga.
Cerkev
je ljudstvo, ki živi v svobodi Drugi bistveni vidik življenja Cerkve poleg
služenja je, da je »ljudstvo, ki izkuša svojo osvoboditev in živi v tej svobodi,
ki mu jo podarja On«. Resnično svobodo vedno daje Gospod. To je svoboda od greha,
egoizma v vseh njegovih oblikah; svoboda podarjanja samega sebe z veseljem. Tako kot
Devica iz Nazareta, ki je osvobojena sama sebe in misli na druge, ki so v tistem trenutku
v potrebah. »Svobodna je v Božji svobodi, ki se udejanja v ljubezni. In
to je svoboda, ki nam jo je podaril Bog in je ne smemo izgubiti: svoboda, da častimo
Boga, da služimo Bogu in mu služimo tudi v naših bratih.«
Gospod
nas osvobaja bivanjske sivine To svobodo, kot je nadaljeval papež Frančišek,
izkusimo prav v služenju drug drugemu: »Brez ljubosumnosti, brez strankarstva,
brez obrekovanja … Služiti drug drugemu. Služiti! Takrat nas Gospod osvobodi ambicij
in rivalstva, ki ogrožajo edinost skupnosti.« Osvobodi nas nezaupanja in žalosti,
na katere nevarnost je papež posebej opozoril, saj nas spravlja v obup. »Osvobodi
nas strahu, notranje praznine, osamitve, objokovanj, pritoževanja.« V naših skupnostih
ne manjka negativnih drž, zaradi katerih so osebe bolj v skrbeh, da se branijo, kot
pa da se podarjajo. A Kristus nas osvobaja tudi te »bivanjske sivine«. In zato
smo vsi Gospodovi učenci, četudi vedno ostajamo šibki in četudi smo grešniki, poklicani
z veseljem in pogumom živeti svojo vero, občestvo z Bogom in brati; poklicani smo
k adoraciji Boga; k soočanju z življenjskimi napori in preizkušnjami z močjo.
Papež
Frančišek je homilijo v Campobassu nato sklenil s prošnjo k Mariji: »Marija naj
vam pomaga biti materinska Cerkev, sprejemajoča in do vseh pozorna Cerkev.
Ona naj bo vedno poleg vas, vaših bolnikov, vaših ostarelih, ki so modrost ljudstva,
vaših mladih. Za vse vaše ljudstvo naj bo znamenje tolažbe in gotovega upanja.«