Papež Frančišek na srečanju z mladimi: Pogum, upanje, solidarnost

CASTELPETROSO (sobota, 5. julij 2014, RV) – Popoldne se je papež Frančišek mudil v mestu Castelpetroso. Tu je na trgu pred cerkvijo, posvečeno Žalostni Materi Božji, potekalo srečanje z mladimi iz škofij dežel Abruzzo in Molise. Sveti oče se je ob prihodu najprej zadržal v molitvi v cerkvi, zatem pa se je na trgu pridružil množici mladih. V govoru je opozoril na nevarnost »kulture provizoričnega« ter spodbudil k odločitvi za resnično svobodo in pristne življenjske cilje, kar pa bodo lahko uresničili samo skupaj z Jezusom.

»Navdušenje in praznično ozračje, ki ju znate ustvariti, sta nalezljiva,« je začel papež, nato pa spregovoril o mladih, ki so odprti za upanje in želijo polnost, želijo dati smisel svoji prihodnosti in svojemu celotnemu življenju, želijo zaslutiti hojo, ki je za vsakega najbolj primerna, ter izbrati pot, ki jim bo prinesla vedrino in človeško uresničitev. Za mlade je pomembno, da hodijo proti cilju, da se ne zaustavijo ali krožijo na mestu. Mladi po eni strani iščejo to, kar zares šteje, kar ostaja trdno v času in je dokončno; iščejo odgovore, ki razsvetljujejo njihove misli in ogrevajo srce, ne samo za kratek čas, ampak za vedno. Po drugi strani pa doživljajo velik strah, da bi se zmotili, da bi se preveč vpletli v stvari; doživljajo skušnjavo, da bi vedno pustili odprto majhno pot za pobeg, ki bi po potrebi lahko vedno odprla nove možnosti.

»Sodobna družba in njeni prevladujoči kulturni modeli (kultura provizoričnega) ne zagotavljajo naklonjenega ozračja za trajne življenjske izbire s trdnimi vezmi, zgrajenimi na skali ljubezni in odgovornosti, ampak prej na pesku trenutnih čustev,« je poudaril papež Frančišek. Želja po individualni avtonomiji je potisnjena do te točke, da se vedno vse postavi v razpravo in se z lahkoto razdrobi pomembne in dolgoročno premišljene izbire. To povečuje površinskost pri prevzemanju odgovornosti, kajti v globini duše se jih obravnava kot nekaj, od česar se je mogoče osvoboditi.

Pa vendar, človeško srce hrepeni po velikih stvareh, po pomembnih vrednotah in globokih prijateljstvih, po odnosih, ki se skozi življenjske preizkušnje krepijo, ne pa trgajo. »Človek hrepeni, da bi ljubil in bil ljubljen. To je človekovo najgloblje hrepenenje in tudi dokončno. Kultura provizoričnega ne povzdiguje naše svobode, ampak nam jemlje našo resnično usodo, resnične in pristne cilje … Ne dopustite si vzeti želje, da bi v svojem življenju gradili velike in trdne stvari!« je papež spodbudil mlade. »Ne zadovoljite se z majhnimi cilji! Dihajte srečo, imejte pogum, pogum, da izstopite iz sebe in v polnosti stavite svojo prihodnost skupaj z Jezusom.«

»A sami tega ne moremo storiti,« je nadaljeval. Pred pritiskom dogodkov in mode sami ne bomo nikoli uspeli najti prave poti. In četudi jo najdemo, ne bomo imeli zadostne moči za vztrajanje, za spoprijemanje z vzponi in nepredvidenimi ovirami. Frančišek je spomnil na Jezusovo povabilo: »Če hočeš … hodi za menoj.« Samo skupaj z Jezusom, da ga molimo in mu sledimo, najdemo jasnost pogleda in moč, da gremo naprej. On nas ljubi dokončno, dokončno nas je izbral, dokončno se je daroval za vsakega med nami. »Je naš zagovornik in starejši brat in bo naš edini sodnik. Kako lepo je, da lahko pristopamo k spreminjajočim se dogodkom življenja v družbi z Jezusom, imamo pri sebi njegovo Osebo in njegovo sporočilo!« Jezus namreč »ne jemlje avtonomije ali svobode. Nasprotno, s tem, ko učvrsti našo krhkost, nam omogoči biti zares svobodni, svobodni delati dobro, močni v trajnem delanju dobrega, zmožni odpuščati in prositi odpuščanja!« je poudaril.

»Bog se nikoli ne utrudi odpuščati,« je v nadaljevanju izpostavil papež Frančišek. Dokončno odpušča, briše in pozablja naš greh, če se s ponižnostjo in zaupanjem obrnemo nanj. Pomaga nam, da ne obupamo v težavah, da jih nimamo za nepremagljive. Mladim je dejal, da bodo z zaupanjem vanj lahko ponovno vrgli mreže za izjemen in bogat ulov, imeli bodo pogum in upanje tudi pri spoprijemanju s težavami, ki izvirajo iz ekonomske krize. »Pogum in upanje sta doti vseh, a še posebej sta dodeljena mladim,« je izpostavil papež. Prihodnost je seveda v rokah Boga. To pa ne pomeni zanikati težave in probleme, ampak videti jih kot začasne in premagljive. Težave in krize se z Božjo pomočjo in dobro voljo vseh lahko presežejo, premagajo in spremenijo.

Ob koncu je še spregovoril o problemu brezposelnosti ter poudaril, kako žalostno je videti mlade, ki ne študirajo in ne delajo. To predstavlja izziv celotni skupnosti, ki ga je treba premagati in se pred njim ne predati. Delo namreč daje dostojanstvo. Zato vsi morajo narediti vse, kar je mogoče, da se ne bo izgubila celotna generacija mladih. Mladi morajo čutiti veselje dostojanstva, ki izvira iz dela. »Generacija brez dela je poraz za domovino in za človeštvo,« je poudaril papež Frančišek in še izpostavil pomen medsebojne pomoči in solidarnosti, ki je v današnjem svetu pogosto zanemarjena.

Audio: