Obletnica papeževega obiska na Lampedusi

VATIKAN (petek, 4. julij 2014, RV) – Med nami so določene skupine ljudi, ki svojo pravico do osebnega dostojanstva drago plačujejo. Na primer migranti. Papež Frančišek pravi, da so žrtve določene globalizacije ravnodušnosti ali pa, kar je še huje, kulture metanja proč. Številni nedolžni ljudje na poti za sanjami o lepši prihodnosti še naprej umirajo. Mi pa se moramo odpreti kulturi solidarnosti in gostoljubnosti. V nedeljo, 6. julija, bo prva obletnica papeževega obiska na Lampedusi. Ob tej priložnosti bo kardinal Antonio Maria Vegliò vodil slovesnosti, ki jih je organizirala nadškofija Agrigento.

Kardinal Vegliò je predsednik Papeškega sveta za pastoralo migrantov in itinerantov. Za časnik L'Osservatore Romano je povedal, da med njegove naloge spada skrb za osveščanje cerkvene skupnosti in javnosti o težavah migrantov in beguncev. V tem smislu je takoj sprejel vabilo Francesca Montenegra, nadškofa v Agrigentu, naj vodi omenjene slovesnosti. Sveta maša v župnijski cerkvi sv. Gerlanda bo predstavljala vrh prireditev. Spomnili se bodo vseh, ki so izgubili življenje v morju pred otokom ter razmišljali o Lampedusi kot srcu Sredozemlja. Kardinal bo povabil vse zbrane, naj razmislijo o spremembah, ki so se v njihovem osebnem življenju in v življenju širše družbe dogodile od lani. Seveda bo poudarek na spremembah, ki so povezane z odpravo »globalizacije ravnodušnosti«, o kateri jim je ob lanskem obisku govoril papež.

Globalizacija ravnodušnosti je posledica blagostanja. Postali smo neobčutljivi smo za klice na pomoč. To ravnodušnost bomo premagali, ko bomo začeli drugače gledati na migracije, tako narodne kot mednarodne. Spremembe se morajo začeti pri nas samih. Preiti moramo od kulture metanja proč v kulturo srečanja in gostoljubnosti. Migracije moramo razumeti s človeškega zornega kota, se pravi tako, kot jih doživlja konkretni človek, ki ima svoje dolžnosti in pravice. Migranti, ki so papežu nadvse pri srcu, niso nek obroben pojav tega zgodovinskega trenutka. Gre za ljudi, ki si upravičeno želijo, tako kot mi, da bi več spoznali in da bi bili kaj več od tega, kar so. Ne gre za prehoden pojav, temveč za človeško resničnost, ki sevse bolj in bolj širi.

Ali je naša pozornost do beguncev, do razseljencev in do vseh tistih, ki jih prisilno odrežejo od korenin, vedno živa? Kardinal v odgovorna to vprašanje opisuje boleča dejstva. Skoraj vsak dan pristajajo plovila, natrpana z obupanimi ljudmi. Preprodajalci jih na silo zadržujejo v podpalubju in ljudje se dušijo, umirajo od pomanjkanja zraka. Pogoji na vožnji so nečloveški, dih zastaja ob tem, kar povedo preživeli. Prihajajo predvsem državljani Somalije, Eritreje, Egipta, podsaharske Afrike, Sudana in vedno bolj tudi iz Sirije. Vsi ti ljudje bežijo pred vojno, diktaturo, revščino in preganjanjem. Veliko jih je, ki ne morejo zaprositi za mednarodno zaščito, saj izgubijo življenje že na poti po puščavi ali na morju. V prvi polovici minulega leta je do italijanske obale prispelo šestinpetdeset tisoč ljudi, mož in žena, ki niso imeli nobene druge izbire. Zato zapora evropskih meja res ni odgovor na te razmere.

Papeški svet za pastoralo migrantov in itinerantov zaskrbljeno spremlja tudi razna druga vprašanja, med drugim trgovanje z ljudmi. Posebno jih prizadene usoda otrok v begunskih taboriščih, kjer ti odraščajo brez perspektiv za bodočnost. Na primer, v velikem begunskem taborišču v Keniji, ki je nastalo leta 1991, po civilni vojni v Somaliji, danes živi že tretja generacija beguncev, kar pomeni, da so se v taborišču rodili že njihovi starši.

Kar pa se tiče človeške trgovine: to vprašanje je nadvse pereče. Organizirali so križev pot z naslovom Za križane ženske, med katerim so molili za vse mlade ženske, ki so postale žrtve trgovine z ljudmi in prisilne prostitucije. Zelo pomembno je, da razvijajo pobude in osveščajo javnost o vseh teh vprašanjih, da bi se tudi na ta način zmanjševala globalizacija ravnodušnosti, je še dodal kardinal Antonio Maria Vegliò, predsednik Papeškega sveta za pastoralno migrantov in itinerantov, v pogovoru za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano.

Audio: