Papež Frančišek novim metropolitom pokazal na Kristusa:Hodi za menoj s
pričevanjem življenja, ki je ustrezno daru milosti krsta in posvečenja
VATIKAN (nedelja, 29. junij 2014, RV) - »Na praznik svetih apostolov
Petra in Pavla, glavnih zavetnikov Rima, z veseljem in spoštovanjem sprejemamo delegacijo,
ki jo je poslal ekumenski patriarh, častitljivi in ljubljeni brat Bartolomej in jo
vodi metropolit Ioannis. Prosimo Gospoda, da bi tudi ta obisk utrdil bratske vezi
na poti proti polnemu občestvu obeh sestrskih Cerkva, ki si ga tako zelo želimo.«
S temi pozdravnimi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo
v baziliki sv. Petra v Vatikanu, med katero je 24 novim metropolitom iz različnih
dežel in celin izročil palij. Ostalim trem bo palij izročen na njihovih škofovskih
sedežih.
Gospod nas rešuje vsakega strahu Sveti oče je homilijo nadaljeval
z besedami: »Gospod je poslal svojega angela in me rešil iz Herodove roke«
(Apd 12,11). Na začetku Petrove službe v jeruzalemski skupnosti, je še bil velik strah
zaradi Herodovega preganjanja nekaterih članov Cerkve. Ubit je bil Jakob, sedaj pa
je bil zaprt sam Peter, da bi stem ugodil ljudstvu. Medtem ko je bil Peter v zaporu
v verigah, je zaslišal glas angela, ki mu je rekel: »Hitro vstani!... Opaši se
in priveži si sandale!... Ogrni si plašč in pojdi za menoj!« Verige so odpadle
in vrata ječe so se sama odprla. Peter je opazil, da ga je Gospod »iztrgal iz Herodove
roke« in se zavedal, da ga je Bog rešil tako strahu kot verig. Da, Gospod nas
rešuje vsakega strahu in vsake verige, da smo lahko zares svobodni. Današnje bogoslužno
obhajanje lepo izraža to resničnost z besedami odpeva psalma: »Gospod me je rešil
vsakega strahu.«
Naš problem strahov in pastoralnih zatočišč Mi,
se sprašujem, dragi bratje škofi, se bojimo? Česa se bojimo? In če se bojimo, katera
zatočišča iščemo v našem pastoralnem življenju, da smo na varnem? Iščemo morda podporo
tistih, ki imajo na tem svetu oblast? Ali se pustimo prevarati ošabnosti, ki išče
nagrado in priznanje in mislimo, da smo na varnem? Dragi bratje škofje, v čem je naša
gotovost?
Pričevanje apostola Petra nas spominja, da je naše resnično zatočišče
zaupanje v Boga, ki odžene vsak strah in nas osvobaja pred vsako sužnostjo in vsako
svetno skušnjavo. Danes se rimski škof in drugi škofje, še posebej metropoliti, ki
so prijeli palij, čutimo nagovorjene z zgledom sv. Petra, da preverimo naše zaupanje
v Gospoda.
Ponovno zaupanje v Gospoda Peter je ponovno našel zaupanje
v Gospoda, ko mu je ta trikrat rekel: »Pasi moje ovce« (Jn 21,15.16.17). Istočasno
pa je Peter trikrat izpovedal svojo ljubezen do Jezusa in s tem popravil trojno zatajitev
med trpljenjem. Peter še vedno v sebi čuti skelenje rane, ko je razočaral svojega
Gospoda tisto noč izdajstva. Sedaj, ko ga On sprašuje: »Me imaš rad?«, ne zaupa
več sebi in svojim močem, temveč Jezusu in njegovemu usmiljenju: »Gospod, ti vse
veš, ti veš, da te imam rad.« In tukaj izgine strah, negotovost in malodušnost.
Neomajna
Božja zvestoba Peter je okusil, da je Božja zvestova veliko večja od naših
nezvestob in močnejša od naših zatajitev. Zavedal se je, da Gospodova zvestoba odžene
naše strahove in preraste vsako človeško predstavo. Danes se Jezus tudi na nas obrača
z vprašanjem: »Ti, me ljubiš?«. To dela zato, ker pozna naše strahove in težave.
Peter nam kaže pot, zaupati Njemu, ki 've vse' o nas, in ne svojim sposobnostim,
da bomo zvesti, temveč njegovi neomajni zvestobi. Jezus nas nikoli ne zapusti, saj
ne more zanikati samega sebe (prim. 2Tim 2,13). On je zvest. Zvestoba, ki jo Bog nenehno
potrjuje tudi nam pastirjem onkraj naših zaslug, je vir našega zaupanja in našega
miru. Gospodova zvestoba do nas, v nas ohranja prižgano željo, da bi mu služili in
da bi služili bratom v karitativni ljubezni.
Ti hôdi za menoj! Petru
mora zadostovati Jezusova ljubezen. Ne sme popustiti skušnjavi radovednosti, nevošljivosti,
kakor takrat, ko je videl blizu Janeza in je Jezusa vprašal: »Gospod, kaj pa ta?«(Jn
21,21).Toda Jezus mu je na te skušnjave odgovoril: »Kaj ti to mar? Ti hôdi
za menoj!« (Jn 21,22). Ta Petrova izkušnja predstavlja za nas, dragi bratje nadškofi,
pomembno sporočilo. Gospod danes ponavlja meni, vam, vsem pastirjem: »Hodi za menoj!
Ne izgubljaj časa z nepotrebnimi vprašanji ali govoricami. Ne ustavljaj se pri drugotnih
rečeh, temveč pri bistvenih in hodi za menoj. Kljub težavam hodi za menoj. Hodi za
menoj z oznanjevanjem evangelija. Hodi za menoj s pričevanjem življenja, ki je ustrezno
daru milosti krsta in posvečenja. Hodi za menoj v govorjenju o meni tistim, s katerimi
živiš, dan za dnem, v trudu dela, med pogovorom in prijateljevanjem. Hodi za menoj
v oznajevanju evangelija vsem, še posebej zadnjim, da ne bo nihče brez Besede življenja,
ki osvobaja vsakega strahu ter podarja zaupanje v Božjo zvestovo.«