Papež na praznik rojstva Janeza Krstnika: Kristjan ne oznanja sebe, ampak pripravlja pot drugemu – Gospodu

VATIKAN (torek, 24. junij 2014, RV) – Kristjan ne oznanja samega sebe, ampak Gospoda, so se glasile besede papeža Frančiška med jutranjo mašo, ki jo je na današnji praznik rojstva sv. Janeza Krstnika daroval v kapeli Doma sv. Marte. V ospredje homilije je postavil tri elemente poklicanosti »največjega med preroki«: pripraviti pot Gospodu, razločevati, kdo je Gospod, manjšati se, da bi Gospod rastel. Pripraviti, razločevati, manjšati se so trije glagoli poklicanosti Janeza Krstnika, ki je po papeževih besedah vedno bolj aktualen vzor za kristjana.

Janez pripravlja Jezusu pot, ne da bi karkoli vzel zase, je pojasnjeval papež. Bil je pomemben človek. Ljudje so ga iskali, mu sledili, saj so njegove besede bile močne, segale so v srce. Morda je imel skušnjavo, da bi verjel, kako je pomemben, a ji ni podlegel. Ko so do njega prišli učitelji postave in ga spraševali, ali je on Mesija, jim je odgovoril: Sem glas, samo glas, a prišel sem, da pripravim pot Gospodu. To je prvi Krsnikov klic, je izpostavil papež: pripraviti narod, pripraviti srca ljudi, da bi se lahko srečali z Gospodom. In kdo je Gospod? »To je drugi Janezov klic: med mnogimi dobrimi ljudmi razločiti, kateri je Gospod. To mu je razodel Sveti Duh, on pa je bil dovolj pogumen, da je rekel: ''Ta je. Ta je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.''« Učenci so Jezusa gledali, kako je šel mimo, in ga pustili oditi. In naslednji dan se je zgodilo isto. Janez je rekel: ''Ta je. Vrednejši je od mene.'' Govoril je: ''Za menoj prihaja …'' In ker je znal razločevati, je pokazal na Gospoda in rekel: ''Pred menoj … ta je.''

Tretji Janezov klic govori o manjšanju. Od tistega trenutka dalje se je njegovo življenje začelo manjšati, da bi Gospod lahko rastel; vse do izničenja samega sebe. »On mora rasti, jaz pa se manjšati,« je govoril Janez. »In to je bil najtežji del Janezove poti, kajti Gospod je imel določen način, ki si ga sam ni mogel predstavljati. V ječi ni trpel samo zaradi temne celice, ampak tudi zaradi teme v svojem srcu,« je zatrdil Frančišek. Janez se je namreč začel spraševati, kdo je Jezus, ali se morda ni zmotil. »In ker je bil Božji mož, je učencem rekel, naj gredo do Njega in ga vprašajo: Si zares ti tisti ali moramo čakati drugega?«

Papež je nadaljeval, da je ponižanje Janeza Krstnika dvojno: »ponižanje s smrtjo«, ki je bila cena za neko kaprico, in tudi »ponižanje zaradi noči duše«. Janez, ki je znal čakati Gospoda, ki je znal razločevati, je nato »Jezusa videl daleč«. Tista obljuba se je oddaljila. Končal je sam, v temi, v ponižanosti. Ostane sam, ker se je tako zelo izničil, da bi Gospod lahko rastel. Janez vidi Gospoda, ki je daleč. Ponižan je, a njegovo srce je v miru, je dejal papež in ob koncu homilije povzel: »Trije klici enega moža: pripraviti, pustiti rasti Gospodu in zmanjšati sebe.« Po Frančiškovih besedah bi naj tako razmišljali tudi o kristjanovi poklicanosti: »Kristjan ne oznanja sebe, oznanja drugega, pripravlja pot drugemu: Gospodu. Kristjan mora znati razločevati, mora vedeti, kako razločevati resnico od tistega, kar se zdi resnica, a to ni: je človek razločevanja. In kristjan mora biti človek, ki se zna manjšati, da bi Gospod rastel v srcu in duši drugih.«

Audio: