Papež Frančišek na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi: Ob kateri mizi se hočem nahraniti?

RIM (petek, 20. junij 2014, RV) – Včeraj zvečer, na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, je papež Frančišek pred baziliko sv. Janeza v Lateranu daroval mašo. Sledila je procesija z Najsvetejšim do bazilike Marije Velike, kjer je sveti oče zbranim podelil blagoslov. Pri pridigi je v ospredje postavil »spomin odrešenja« in »Gospodovo hrano«. Povabil je, naj se obrnemo k Jezusu z zaupanjem: »Jezus, obvaruj nas pred skušnjavami hrane sveta, ki nas zasužnjuje.«

»Gospod, tvoj Bog ... te je hranil z mano, ki je ti nisi poznal« (5 Mz 8, 2), je papež Frančišek povzel odlomek iz prvega berila. Te besede zapisane v Peti Mojzesovi knjigi se nanašajo na izraelsko zgodbo. Bog jih je rešil iz Egipta, iz suženjstva in jih štirideset let vodil skozi puščavo proti obljubljeni deželi. Ko se je izvoljeno ljudstvo dokončno nastanilo v deželi, si pridobilo določeno avtonomijo, neke vrste blaginjo, tvega da bi pozabilo žalostne dogodke iz preteklosti, ki so jih prebrodili zaradi božjega posega in njegove neskončne dobrote. Pismo opominja, je nadaljeval papež Frančišek, da se je treba spominjati celotne poti, ki je bila prehojena v puščavi, v času hude lakote in obupa. Treba se je vrniti k bistvenemu, k izkušnji popolne odvisnosti od Boga. Takrat je bilo preživetje odvisno od Njegove roke, da bi človek razumel, da »ne more živeti samo od kruha, ampak od tega, kar prihaja iz božjih ust«.

»Ob fizični lakoti človek nosi v sebi tudi drugo lakoto,« je med homilijo spomnil sveti oče. Lakoto, ki ne more biti potešena z običajno hrano. To je lakota po življenju, po ljubezni, po večnosti. Mana je v sebi vsebovala to razsežnost: bila je podoba hrane, ki poteši globoko lakoto, ki jo ima človek v sebi. Jazus nam daje to hrano, oziroma, On sam je živ kruh, ki daje življenje temu svetu (prim. Jn 6, 51). Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Ni samo enostaven živež s katerim se hranijo naša telesa, kot je bila mana; Kristusovo Telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je Ljubezen.

V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani s samo seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni pustiti se, da te hrani Gospod in svoj obstoj ne graditi z materialnimi dobrinami, temveč na resničnosti, ki ne premine: Božji darovi, njegova Beseda in njegovo Telo, je zatrdil sveti oče.

Nato je zbrane spomnil na hrano, ki jo ponuja svet: »Če pogledamo naokrog, se zavedamo, da je toliko ponudb hrane, ki ne prihaja od Gospoda in ki navidezno bolje nasiti.« Nekateri se hranijo z denarjem, drugi z uspešnostjo in nečimrnostjo, spet drugi z močjo in nadutostjo. Toda hrana, ki nas resnično hrani in siti, je samo tista, ki nam jo daje Gospod. Hrana, ki nam jo ponuja Gospod, je drugačna od druge in morda se nam ne zdi tako okusna kot druge jedi, ki nam jih ponuja svet. Potem sanjamo o drugih jedeh, kakor so to delali Judje v puščavi, ki so tožili za mesom in čebulo, ki so jih jedli v Egiptu. Toda pozabljali so, da so te obroke jedli za mizo suženjstva. Papež Frančišek je nato izpostavil, da so Judje v trenutkih skušnjave imeli bolan in selektiven spomin, zasužnjen in ne svoboden spomin.

Nato je sveti oče postavil vrsto vprašanj: »Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: in jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam jaz? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?«

Ob koncu pridige je papež Frančišek ponovno citiral odlomek iz 5. Mojzesove knjige: »Hranil sem te z mano, ki je nisi poznal.« Ob tem je vernike povabil, naj obnovijo spomin in se naučijo prepoznati napačen kruh, ki vara in kvari. Kajti ta je sad egoizma, samozadostnosti in greha.

Audio: