Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi

Jn 6,51-58
Govor v shodnici v Kafarnáumu
»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.
Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.
Kruh pa, ki ga bom jaz dal,
je moje meso za življenje sveta.«

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel:

»Resnično, resnično, povem vam:
Če ne jeste mesa Sina človekovega
in ne pijete njegove krvi,
nimate življenja v sebi.
Kdor jé moje meso in pije mojo kri,
ima večno življenje
in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Kajti moje meso je resnična jed
in moja kri resnična pijača.
Kdor jé moje meso in pije mojo kri,
ostaja v meni
in jaz v njem.
Kakor je mene poslal živi Oče
in jaz živim po Očetu,
tako bo tudi tisti, ki mene uživa,
živel po meni.
To je kruh, ki je prišel iz nebes;
ne tak, kakršnega so jedli očetje
in so pomrli:
kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Misli cerkvenih očetov
Sveti Avguštin v svojih razlagah Janezovega evanglija o Jezusovi trditvi: »Kruh pa, ki ga bom jaz dal je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51), pravi: »Kako bo meso, torej človek, ki je iz mesa, mogel razumeti, zakaj je Gospod kruhu rekel meso? On imenuje kruh tisto meso, ki ga človek ne more razumeti. Poslušalci so bili zaradi tega zgroženi in so rekli, da je preveč. Verniki pa nasprotno dokazujejo, da poznajo Kristusovo telo, ko ob tem priznajo, da so Kristusovo telo«.

Misli Benedikta XVI.
Zelo pomembno je priznati središčno vlogo obhajanja, v katerem Gospod skliče svoje ljudstvo, ga zbere okrog gostije besede in kruha življenja, ga hrani in združuje s sebih v darovanju. Vse to pa mora biti postavljeno v pravo ravnotežje. Pravilni poudarek na obhajanju evharistije je bil storjen na škodo češčenja kot izraza vere in molitve, namenjenega Jezusu, ki je resnično navzoč v oltarnem zakramentu. Ta neuravnoteženost je pustila posledice tudi v duhovnem življenju vernikov. S tem, da se osredotoči le na odnos z Jezusom, Evharistijo samo v trenutku svete maše, se tvega, da se njegova navzočnost odstrani iz preostalega bivanjskega časa in prostora. Tako se manj zaznava občutek stalne in konkretne Jezusove navzočnosti med nami in z nami. Zakrament Kristusove ljubezni mora prepojiti vse naše vsakodnevno življenje. Napačno je namreč postavljati v nasprotje evharistično obhajanje in evharistično češčenje. Češčenje Najsvetejšega je namreč duhovno 'okolje', v katerem skupnost lahko dobro in v resnici obhaja evharistijo. Srečanje z Jezusom pri sveti maši se zares in v polnosti uresničuje takrat, ko skupnost spozna, da Jezus biva v Najsvetejšem zakramentu, nas pričakuje in vabi na svojo gostijo, in po maši ostane z nami s svojo zaupno in tiho navzočnostjo, nas spremlja s svojim posredovanjem, sprejema naše duhovne žrtve in jih daruje Očetu.

Uživanje obhajila in češčenje gresta skupaj. Da bi se zares pogovarjali z drugo osebo, jo moramo poznati, znati ji biti blizu v tišini, jo poslušati in gledati z ljubeznijo. Resnična ljubezen in resnično prijateljstvo živita vedno v tej vzajemnosti pogledov, trenutkov tišine, zgovornih in polnih spoštovanja, da je srečanje tako globoko doživeto, na oseben način in ne površinsko.

Audio: