Splošna avdienca: Papež Frančišek začel nov cikel katehez o Cerkvi
VATIKAN (sreda, 18. junij 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno
avdienco začel nov sklop katehez, namenjenih Cerkvi. Govoriti o Cerkvi je kot da bi
govorili o svoji materi, o svoji družini, je dejal. »Cerkev namreč ni ustanova,
namenjena sama sebi, ni zasebno združenje ali nevladna organizacija … Cerkev
smo vsi mi.« Cerkev je odprta za vse človeštvo, »ni nastala v laboratoriju«,
»ni nastala iznenada«. Ustanovil jo je Jezus in predstavlja narod, ki ima za
sabo dolgo zgodovino in pripravo, ki se je začela mnogo pred Kristusom.
Bog
oblikuje svoj narod in tu se rodi Jezus To zgodovino ali »predzgodovino«
Cerkve najdemo že na straneh Stare zaveze, je pojasnjeval papež. V Genezi beremo,
da je Bog izbral Abrahama, našega očeta v veri, in mu rekel, naj zapusti svojo zemeljsko
domovino in se odpravi v drugo deželo, ki mu jo je sam pokazal. Bog ne pokliče samo
Abrahama kot posameznika, ampak v to poklicanost od začetka vključi tudi njegovo domovino,
sorodstvo in vse tiste, ki služijo njegovi hiši. Ko je Abraham že na poti, Bog še
bolj razširi obzorje in ga napolni s svojim blagoslovom. Obljubi mu številno nasledstvo,
kolikor je zvezd na nebu in kolikor je peska na morski obali. Po papeževih besedah
je prvo pomembno dejstvo ravno to: »Začenši z Abrahamom, je Bog oblikoval svoj
narod, da bi njegov blagoslov ponesel na vse družine zemlje. In znotraj tega
naroda se rodi Jezus.«
Bog je vedno prvi Kot drugi pomemben
element je Frančišek izpostavil naslednje: »Ni Abraham tisti, ki okrog sebe naredi
narod, ampak je Bog tisti, ki dá življenje temu narodu.« Običajno je bil človek
tisti, ki se je obračal na božanstvo, želel napolniti oddaljenost in klical podporo
in zaščito. A tokrat smo priče nečemu novemu: »Bog sam dá iniciativo. Bog sam potrka
na Abrahamova vrata in mu pravi: Odidi iz svoje dežele, podaj se na pot in jaz bom
iz tebe naredil velik narod. To je začetek Cerkve in v tem narodu se rodi Jezus. A
Bog je tisti, ki dá iniciativo, ki se z besedo obrne na človeka ter ustvari vez in
nov odnos z njim.« Bog tako od začetka oblikuje narod, sestavljen iz vseh
tistih, ki poslušajo njegovo besedo, se podajo na pot in zaupajo njemu. Po Frančiškovih
besedah je to edini pogoj: zaupati Bogu. Božja ljubezen je pred vsem. »Bog je vedno
prvi, prispe pred nami, nas prehiti … Ko mi prispemo, nas on čaka, nas kliče, nam
pomaga hoditi. Vedno je pred nami. In to je ljubezen, kajti Bog nas vedno čaka.«
Velikega grešnika čaka še bolj in z veliko ljubezni. To je lepota Cerkve, ki nas vodi
k Bogu, ki nas ljubi.
Zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe naroda Abraham
in njegovi poslušajo Božji klic in se podajo na pot, čeprav ne vedó dobro, kdo je
ta Bog in kam jih hoče popeljati. Abraham zaupa ljubezni. Po papeževih besedah to
ne pomeni, da so ljudje bili vedno prepričani in zvesti. Nasprotno, od vsega začetka
obstaja upiranje, umikanje vase in v lastne interese, skušnjava, da bi z Bogom barantali
in stvari reševali na svoj način. Vse to so izdajstva in grehi, ki zaznamujejo pot
naroda skozi zgodovino zveličanja; in ta je »zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe
naroda«. A Bog se ne utrudi, je nadaljeval sveti oče, Bog je potrpežljiv in nas
še naprej vzgaja in oblikuje svoj narod, je kot oče do svojega otroka. To je enaka
drža, ki ostaja v odnosu do Cerkve. »Tudi mi, kljub našemu namenu, da bomo sledili
Gospodu Jezusu, vsak dan doživljamo egoizem in trdoto svojega srca. Ko pa se prepoznamo
kot grešniki, nas Bog napolni s svojim usmiljenjem in svojo ljubeznijo. Odpusti
nam, saj vedno odpušča,« je zatrdil papež. Ravno to je tisto, kar nam pomaga rasti
kot Božje ljudstvo, kot Cerkev: ne gre za našo zmožnost, naše zasluge. Gre za »vsakodnevno
izkušnjo, da nas Gospod ima rad in skrbi za nas«, je pripomnil. Tako čutimo, da
smo zares njegovi, v njegovih rokah, in rastemo v občestvu z njim in med seboj. »Biti
Cerkev pomeni čutiti, da smo v Božjih rokah, da nas Oče ljubi, nas ljubkuje, nas čaka,
nam daje čutiti svojo nežnost.«
Kristjani – ljudje, ki blagoslavljajo »Dragi
prijatelji,« je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek, »to je Božji načrt:
po njegovi ljubezni oblikovati blagoslovljen narod, ki bo svoj blagoslov ponesel vsem
ljudstvom sveta.« Ta načrt se ne spreminja, vedno se udejanja. Izpolnil
se je v Kristusu in tudi danes ga Bog uresničuje v Cerkvi. »Prosimo za milost,«
je povabil, »da bomo ostali zvesti v hoji za Gospodom Jezusom in poslušanju njegove
besede, kot Abraham vsak dan pripravljeni na odhod v deželo Boga in človeka, v našo
resnično domovino, ter da bomo tako postali blagoslov, znamenje Božje ljubezni do
vseh njegovih otrok.« Kristjani so ljudje, ki blagoslavljajo. Kristjan
s svojim življenjem mora vedno blagoslavljati. Mi kristjani smo ljudje, ki blagoslavljajo,
in to je po Frančiškovem prepričanju lepa poklicanost.