Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za slovesni praznik Svete Trojice

2Kor 13,11-13
Priporočilo. Pozdravi. Sklepno voščilo.
Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami. Pozdravite drug drugega s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti. Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!

Jn 3,16-18
Bog je namreč svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet,
da bi svet sodil,
ampak da bi se svet po njem rešil.
Kdor vanj veruje, se mu ne sodi;
kdor pa ne veruje, je že obsojen,
ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin vzklika »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš, če vidiš ljubezen« (De Trinitate VIII, 8,12).

Sveti Avguštin današnji evangeljski odlomek takole razlaga: »Zdravnik torej v tem, kar je odvisno od njega, pride, da ozdravi bolnika. Če pa kdo ne uboga zdravnikovih navodil, si sam škodi. Je Zveličar zato prišel na svet, da bi ga imeli za Zveličarja sveta, ali zato, da bi svet zveličal in ne sodil? Če ne želiš biti po njem zveličan, sodiš samega sebe. Torej se boš obsodil? Poslušaj: 'Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje'; in tukaj bi pričakovali, da 'bo obsojen', vendar pa Jezus pravi: 'je že obsojen'. Sodba še ni objavljena, je pa že sprejeta. Gospod namreč že ve, kateri so njegovi (prim. 2Tm 2,19), ve kdo bo zvest in bo prejel venec ter tudi ve, kdo trdovratno vztraja za peklenski ogenj. Na svojem gumnu namreč ločuje zrnje od slame, dober pridelek od ljuljke. Kdor ne veruje, je že obsojen. In zakaj je že obsojen? 'Ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina' (Jn 3,18)«.

Misli Benedikta XVI.
Po velikonočnem času, ki je dosegel višek v praznovanju binkošti, so v bogoslužju predvideni trije Gospodovi prazniki: najprej slovesni praznik Svete Trojice, prihodnji četrtek slovesni praznik Svetega rešnjega Telesa in Svete rešnje Krvi ter drugi petek praznik Srca Jezusovega. Vsak od teh bogoslužnih praznikov poudari enega od vidikov, s katerimi zajamemo vso skrivnost krščanske vere: resničnost Troedinega Boga, zakrament svete evharistije, ter božje-človeško središče Kristusove osebe. V resnici so to vidiki ene same zveličavne skrivnosti, ki v nekem smislu povzamejo vso pot Kristusovega razodetja od učlovečenja do smrti in vstajenja, pa vse do vnebohoda in daru Svetega Duha.

Danes zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel, da je Bog ljubezen 'ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave' (hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. To lahko do neke mere zaslutimo, ko opazujemo tako makrokozmos: naš svet, planete, zvezde, galaksije, kot mikrokozmos: celice, atome, osnovne delčke. V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno 'ime' Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen.

Audio: