Duhovne misli Benedikta XVI. za binkoštni praznik

Na binkoštni praznik se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to, kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večereje v Jeruzalemu »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14).

Ta skupnost je bila ponovno zbrana na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, zjutraj na judovski praznik Binkošti, to je praznik Zaveze, med katerim so se spominjali dogodka na Sinaju, ko je Bog predložil po Mojzesu, da bi Izrael postal njegova lastnina izmed vseh ljudstev, kot znamenje njegove svetosti (prim. 2Mz 19). Kakor je zapisano v 2 Mojzesovi knjigi, se je sklepanje zaveze dogajalo med mogočnim razodevanjem Gospodove moči: »Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla« (2Mz 19,18). Prvini vetra in ognja se pojavita tudi za binkošti v Novi zavezi, vendar tako, da ne vzbujata več strahu. Ogenj se pojavi v obliki jezikov in obstane nad vsakim učencem po eden in »vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« in so začeli zaradi učinka tega izlitja »govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Gre za resničen krst skupnosti z ognjem, neke vrste novo stvarjenje. Na binkošti je bila Cerkev ustanovljena, ne iz človeške volje temveč iz moči Božjega Duha. Takoj se opazi, da je Duh dal življenje skupnosti, ki je istočasno ena in vesoljna, ter je tako prerasla prekletstvo Babela (prim. 1Mz 11,7-9). Dejansko lahko samo Sveti Duh, ki ustvarja edinost v ljubezni in medsebojnem sprejemanju različnosti, osvobodi človeštvo nenehne skušnjave po zemeljski moči, ki hoče vse nadvladati in uniformirati.

Od binkoštnega dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim Duhom in Njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem vidiku delovanja Svetega Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O tem govori drugo berilo, ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu z istim Duhom. To se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del. V binkoštnem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture, ki se lahko v veri medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati temeljno zamisel, da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška to je vesoljna.

To kar nam želi reči Cerkev je, da je Duh stvarnik vseh stvari ter Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta nad skupnost njegovih učencev eden in isti Duh. Stvarjenje in odrešenje sta povezana med seboj in dejansko izražata eno in isto skrivnost ljubezni in zveličanja. Vera v Duha Stvarnika in vera v Duha, ki ga je Vstali Kristus podaril apostolom in ga podarja vsakemu od nas, sta tako neločljivo povezani.

Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.

V današnji liturgiji pa najdemo še eno povezavo. Sveti Duh je Stvarnik in je prav tako Duh Jezusa Kristusa na način, da so Oče, Sin in Sveti Duh en in edini Bog. V luči današnjega prvega berila lahko dodamo: Sveti Duh poživlja Cerkev. Ta ne izhaja iz volje, premisleka in sposobnosti človeka ter njegove organizacijske sposobnosti, saj če bi bilo tako, bi že zdavnaj zamrla, kakor mine vsaka človeška stvaritev. Ona je namreč Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh... Od prvega trenutka jo je Sveti Duh ustaril, kot Cerkev vseh narodov. Tako objema ves svet, presega vse meje ras, slojev in narodov. Podira vse ovire ter združuje ljudi v izpovedi vere v Troedinega Boga. Od vsega začetka je Cerkev ena, katoliška in apostolska. To je njena resnična narava in kot takšno jo moramo priznati. Ona je sveta, ne zaradi sposobnosti njenih članov, temveč ker jo Bog sam s svojim Duhom ustvarja in nenehno posvečuje.