Papež Frančišek se je srečal z armenskim pravoslavnim katolikosom Aramom I.: Vsi zelo potrebujemo zaupanje in upanje

VATIKAN (četrtek, 5. junij 2014, RV) – Papež Frančišek se je danes dopoldne sestal z Aramom I., katolikosom Armenske apostolske cerkve v Ciliciji. Frančišek in Aram sta se najprej zadržala v zasebnem pogovoru, sledilo je javno srečanje z govori, kjer so bili navzoči tudi verniki armenske Cerkve. Zatem je v kapeli Odrešenikove Matere v apostolski palači potekala še skupna molitev.

»Zaupanje in upanje – zelo ju potrebujemo,« je dejal papež Frančišek v svojem nagovoru. Katolikosu Aramu I. in ostalim armenskim vernikom je izrekel dobrodošlico z besedami iz Pavlovega pisma Rimljanom: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa.« Izrazil je hvaležnost za bratske odnose, ki povezujejo obe cerkveni skupnosti, srečanje v Vatikanu in skupno molitev pa označil kot »pristen Božji dar«. Spomnil je na zavzeto prizadevanje katolikosa Arama za edinost med verniki v Kristusa, njegovo pomembno vlogo v Ekumenskem svetu cerkva, podporo Sveta cerkva na Bližnjem vzhodu, ki ima veliko vlogo pri povezovanju krščanskih skupnosti na tem območju, ki so deležne mnogih težav. Papež je prav tako izpostavil velik prispevek, ki so ga katolikos in ostali predstavniki Armenske apostolske cerkve v Ciliciji dali mešani komisiji za dialog med katoliško in vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami. »Želim povedati,« je dodal Frančišek, »da na tej poti k polnemu občestvu, imamo isto upanje in isto odgovornost, zavedajoč se, da tako hodimo v skladu z voljo Gospoda Jezusa Kristusa.«

Papež je v nadaljevanju izpostavil, da je Apostolska armenska cerkev globoko zaznamovana z zgodovino preizkušenj in trpljenja, ki jih je pogumno sprejela iz ljubezni do Boga. Prisiljena je bila postati »romarski narod« ter tako na prav poseben način izkusila, kaj pomeni biti na poti k Božjemu kraljestvu. »Zgodovina emigracije, preganjanj in mučeništva številnih vernikov je pustila globoke rane v srcih vseh Armencev. Moramo jih videti in častiti kot rane Kristusovega telesa. Ravno zato so tudi razlog neuničljivega upanja in zaupanja v usmiljenje, ki prihaja od Očeta,« so se glasile papeževe besede. »Zaupanje in upanje – zelo ju potrebujemo,« je poudaril. Potrebujejo ju bratje kristjani na Bližnjem vzhodu, predvsem tisti, ki živijo na območjih, trpinčenih s konfliktom in nasiljem. »Potrebujemo ju tudi mi, kristjani, ki se nam sicer ni treba soočiti s takšnimi težavami, a smo pogosto v nevarnosti, da se bomo izgubili v puščavah ravnodušnosti in pozabe Boga, živeli v konfliktu z brati ali pa se izgubili v naših notranjih bitkah z grehom.« Kot Jezusovi sledilci, je dodal papež, se moramo naučiti ponižno nositi težo drug drugemu, pomagati si od blizu in biti bolj kristjani, bolj Jezusovi učenci. »Hodimo torej skupaj v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu,« je še povabil papež Frančišek.

Audio: