P. Igor Salmič OFMConv na Papeški univerzi Gregoriani prejel nagrado Bellarmino
RIM (torek, 3. junij 2014, RV) – P. Igor Salmič OFMConv je na Papeški univerzi
Gregoriani prejel za svojo doktorsko disertacijo Pogajanja za konkordat med Svetim
Sedežem in Kraljevino SHS/Jugoslavijo (1922-1935) in neuspela ratifikacija (1937-1938)
nagrado Bellarmino. P. Igorja Salmiča smo prosili, da za Radio Vatikan predstavi doktorsko
disertacijo.
Zagovor prejšnji teden nagrajene doktorske disertacije je potekal
21. januarja 2013 na Papeški univerzi Gregoriani.
«Z nobeno drugo državo
se Sveti Sedež tako dolgo ni pogajal za konkordat, kakor z Jugoslavijo». Te besede
apostolskega nuncija v Beogradu Ermenegilda Pellegrinettija povzemajo trinajstletno
zapleteno pot pogajanj med Kraljevino SHS/Jugoslavijo in Svetim Sedežem, ki je imela
vrhunec leta 1935 s podpisom sporazuma. Celotna zadeva se je kasneje dramatično zaostrila
in tako konkordat ni dočakal dokončne potrditve oz. ratifikacije.
Doktorska
disertacija je skušala slediti temu toku dogajanj in zato nosi naslov: »Pogajanja
za konkordat med Svetim Sedežem in Kraljevino SHS/Jugoslavijo (1922-1935) in neuspela
ratifikacija (1937-1938)«. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je šlo za diplomatske
odnose med Vatikanom in našo Kraljevino, s poudarkom na konkordatu, neke vrste mednarodnem
sporazumu, ki je obravnaval skupna vprašanja Cerkve in države, kot so imenovanje škofov,
delovanje redovnikov, materialne dobrine Cerkve, šolska vzgoja, cerkvena poroka in
druga. Nekatera od naštetih vprašanj danes ne tvorijo več obojestranskega interesa,
a je pred približno 80 leti država posegala npr. na področje imenovanja škofov (t.i.
nihil obstat), na delovanje redovnikov z izdajanjem dovoljenj za odpiranje
novih samostanov, na imenovanje katehetov v šoli; Cerkev pa je na drugi strani hotela
imeti vpliv npr. pri poučevanju verouka v državnih šolah. Pogajanje pomeni, da je
vsaka stran skušala zavarovati lastne interese, na eni strani Sveti Sedež, ki je zastopal
katoliško Cerkev v Jugoslaviji, in na drugi strani država. Rezultat dolgih razgovorov
je bil kompromisen.
Diplomatski odnosi med obema stranema so bili vzpostavljeni
leta 1920, dve leti kasneje pa so se pričela pogajanja za konkordat. Dolg proces pogovorov
je prinesel dolgo pričakovan podpis leta 1935, ki je bil mogoč predvsem z umestitvijo
zaupnega pogajalca z jugoslovanske strani, dalmatinskega duhovnika Nikole Moscatella,
imenovan neposredno s strani kralja Aleksandra Karađorđevića. Ko je nastopil trenutek
glasovanja o ratifikaciji v beograjskem parlamentu leta 1937, so vzniknili hudi protesti
proti konkordatu, predvsem s strani vrhov Srbske pravoslavne Cerkve, političnih strank
iz opozicije, vodilnih hrvaških politikov in prostozidarskih krogov. Vlada pod pritiski
ni zdržala in se je odločila, da sporazum s Svetim sedežem definitivno umakne z dnevnega
reda.
O tej tematiki je izšlo kar nekaj publikacij, osredotočenih predvsem
na prvi del pogajanj (1922-1925) in na takoimenovano »konkordatsko krizo« (1937-1938).
Viri, ki so bili do sedaj na razpolago, niso dopuščali, da bi se temeljito preučila
druga obdobja in da bi tako imeli popolnejšo sliko razvoja dvostranskih pogovorov.
V
pričujočem delu je bil dan poseben poudarek stališču Svetega Sedeža, pri tem pa sem
se opiral predvsem, a ne izključno, na vire iz vatikanskih arhivov, ki so za obdobje
papeža Pija XI (1922-1939) postali dostopni leta 2006. Z njihovo pomočjo je bila dana
možnost, da pridejo na dan nekateri elementi, do tega trenutka nepoznani, kar velja
predvsem za najpomembnejše obdobje pogajanj, t.j. od 1933 do 1935, ki je bilo strogo
zaupne narave. Poleg tega je bil omogočen vpogled v reakcijo Svetega Sedeža na umik
konkordata, ki seveda ni sprejel z lahkim srcem enostranske odločitve jugoslovanske
strani. Morda za največjo novost disertacije lahko štejemo odločilno vlogo nuncija
Pellegrinettija, pri tajnih pogajanjih, saj je v dosedanjih objavljenih delih zaznati,
da visoki vatikanski predstavnik pri tem pravzaprav ni imel nobene vloge.
Arhivsko
raziskovanje je hkrati pripeljalo do sklepa, ki ga lahko povzamemo takole: padec konkordata
je na površje priklical širše napetosti, ki so bile povezane s samim obstojem Kraljevine
in je na nek način naznanil konec monarhije. Kljub temu še vedno ostaja odprto vprašanje,
ali bi ratificirani konkordat tudi v resnici spremenil položaj katoliške Cerkve v
Kraljevini Jugoslaviji.