Papež Frančišek med jutranjo homilijo o resničnem veselju: Ne bojmo se. Naša žalost se bo spremenila v veselje

VATIKAN (petek, 30. maj 2014, RV) – »Vaša žalost se bo spremenila v veselje.« Ta Jezusova obljuba je bila v središču papeževe homilije med mašo, ki jo je danes zjutraj daroval v Domu sv. Marte. Kot je dejal, se krščanskega veselja ne da kupiti, ampak samo prejeti kot Gospodov dar. Veselje kristjanov je »veselje v upanju«.

Izhajajoč iz današnjega berila je Frančišek dejal, da je sv. Pavel bil zelo pogumen, kajti imel je moč v Gospodu. A tudi apostola narodov je včasih bilo strah. »Vsem nam se zgodi, da nas je v življenju nekoliko strah,« je zatrdil. In vprašamo se, ali ne bi bilo bolje nekoliko zmanjšati raven, ne biti tako zelo kristjani in pristati na kompromis s svetom. Pavel je vedel, da ga niso marali ne judje ne pogani, a se zaradi tega ni ustavil in zato je moral prenašati težave in preganjanja. Po Frančiškovih besedah pri tem lahko pomislimo na svoje strahove in bojazni. Tudi Jezus je v Getsemaniju doživel strah, tesnobo. V svojem govoru ob slovesu pa je učencem jasno dejal, da se bo svet ob njihovem trpljenju veselil, kot se je to zgodilo s prvimi mučenci.

»Povedati moramo po resnici: ni vse krščansko življenje praznik,« je nadaljeval papež Frančišek. Velikokrat se tudi joče. Ko si bolan, ko ima družina težave z otroki ali imata težave mož in žena, ko ob koncu meseca ni plače, tvoj otrok pa je bolan, ko ne moreš plačati posojila za hišo in se morate odseliti. »Veliko problemov, imamo veliko problemov. A Jezus pravi: 'Ne bojte se! Ja, žalostni boste in jokali boste, ljudje pa se bodo veselili, ljudje, ki ti nasprotujejo.'«

Obstaja pa še ena vrsta žalosti, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo »kupit veselje«, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina, je žalost. »To je žalost slabega veselja,« kot je zatrdil papež. »Krščansko veselje pa je veselje v upanju.« Tega v trenutku preizkušnje ne vidimo. »Je veselje, ki se očiščuje v preizkušnjah vsakega dne,« je pojasnjeval. Opozoril je, da ni prav bolniku, ki zelo trpi, reči: Pogumno, imel boš veselje. Pomagati mu moramo, da ga bo čutil, kot ga je čutil Jezus. Papež je spodbudil, naj tudi mi, ko smo v lastni temi in ničesar ne vidimo, naredimo »dejanje vere«: »Vem, Gospod, da se bo ta žalost spremenila v veselje. Ne vem kako, a vem, da se bo.« Da bi pojasnil žalost, ki se spremeni v veselje, Jezus uporabi primer žene, ki rodi otroka. Med porodom zelo trpi, a ko ima pri sebi otroka, vse pozabi. To, kar ostane, je torej »Jezusovo veselje, očiščeno veselje«. Je »veselje, ki ostane«. Veselje, ki je v nekaterih trenutkih življenja pozabljeno, ki se v težkih trenutkih ne čuti, a ki pride zatem: kot veselje v upanju.

To je sporočilo Cerkve v današnjem času: Ne bojte se! »Biti pogumni v trpljenju in misliti na to, da bo po tem prišel Gospod, da bo po tem prišlo veselje, po temi bo prišlo sonce,« je opogumil papež Frančišek in dodal: »Naj vsem nam Gospod da to veselje v upanju. Znamenje, da imamo to veselje v upanju, pa je mir.« Spomnil je na mnoge bolnike, ki so na koncu življenja in zelo trpijo, a imajo ta mir: »To je seme veselja, je veselje v upanju, mir.« Če imaš mir v duši v temi, težavah, preganjanjih, ko se vsi veselijo tvoje nesreče, potem imaš seme tega veselja, ki bo prišlo. »Naj nam Gospod pomaga razumeti te stvari,« je sklenil homilijo papež Frančišek.

Audio: