Srečanje z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki na vrtu Getsemani: Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?

VRT GETSEMANI (ponedeljek, 26. maj 2014, RV) – »Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.« S temi besedami iz Lukovega evangelija je papež Frančišek začel homilijo med srečanjem z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki. Dogodek je popoldne potekal v cerkvi na vrtu Getsemani na Oljski gori, za katero skrbi Kustodija Svete dežele. Pred začetkom slovesnosti, ki se je odvijala v latinskem, arabskem in italijanskem jeziku, je papež počastil sveto skalo, na kateri je, kot pravi izročilo, Jezus molil preden so ga prijeli. Na vrtu Getsemani je Frančišek tudi zasadil oljko, in sicer v bližine tiste, ki jo je 4. januarja 1964 zasadil papež Pavel VI.

»Nahajamo se na tem svetem kraju …«
Homilija je bila posvečena premišljevanju o Jezusu v trenutkih, ki jih je živel na vrtu Getsemani. »Nahajamo se na tem svetem kraju, posvečenem z Jezusovo molitvijo, njegovo tesnobo, njegovim krvavim potom; predvsem pa posvečenem z njegovim 'da' volji Očetove ljubezni,« je dejal papež. V tisti uri je Jezus čutil, da potrebuje molitev in da ima ob sebi učence, svoje prijatelje, ki so mu sledili in od blizu delili z njim njegovo poslanstvo. A tukaj, na vrtu Getsemani, je hoja za njim postala težka in negotova; pride do dvoma, utrujenosti in groze. Ob Jezusovem trpljenju, ki bo nujno sledilo, bodo učenci zavzeli različne drže do Učitelja: bližino, oddaljenost, negotovost.

»Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?«
Papež Frančišek je zbrane škofe, duhovnike, posvečene osebe in semeniščnike povabil, da se vprašajo: »Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?« Sem med tistimi, ki jih je Jezus prosil, naj bdijo z njim, a so zaspali, in, namesto da bi molili, hočejo pobegniti tako, da zaprejo oči pred realnostjo? Se prepoznam v tistih, ki so zbežali iz strahu, zapustili Učitelja v najtežji uri njegovega zemeljskega življenja? Morda je v meni dvoličnost, lažnost tistega, ki ga je izdal za trideset kovancev, ki se je imenoval prijatelj, a je kljub temu izdal Jezusa? Se prepoznam v tistih šibkih, ki so ga zanikali kot Peter? Malo pred tem je Jezusu obljubil, da mu bo sledil do smrti, nato pa iz strahu prisega, da ga ne pozna. Sem podoben tistim, ki so že začeli organizirati življenje brez njega kot učenca v Emavs, neumna in počasna v srcu, da bi verovala besedam prerokov? Ali pa, hvala Bogu, sem med tistimi, ki so ostali zvesti do konca kot Devica Marija in apostol Janez? »Ko na Golgoti vse postane temno in se zdi izgubljeno vsako upanje, je samo ljubezen močnejša od smrti,« je dejal papež. »Mater in ljubljenega učenca žene ljubezen, da ostaneta ob znožju križa, ter z Jezusom do kraja delita bolečino.« Se prepoznavam v tistih, ki so posnemali svojega Učitelja in Gospoda vse do mučeništva in tako pričevali, kako je On bil zanje vse, nedojemljiva moč njihovega poslanstva in poslednje obzorje njihovega življenja?

»On je vedno ob nas, nikoli nas ne pusti samih«
Jezusovo prijateljstvo, njegova zvestoba in usmiljenje sta neprecenljivi dar, ki nas opogumlja, da z zaupanjem nadaljujemo hojo za Njim, kljub padcem, našim napakam in izdajstvom, je spodbudil Frančišek. A ta Gospodova dobrota nas ne oprosti čuječnosti pred skušnjavcem, grehom in izdajstvom, ki lahko pridejo tudi v duhovniško in posvečeno življenje, je posvaril. Tako zaznamo nesorazmerje med veličino Jezusovega klica in našo majhnostjo, med plemenitostjo poslanstva in našo človeško krhkostjo. A Gospod nas v svoji veliki dobroti in svojem neskončnem usmiljenju vedno prime za roko, da se ne bi utopili v morju prestrašenosti. »On je vedno ob nas, nikoli nas ne pusti samih. Torej, ne dopustimo, da nas premagata strah ali obupanost, ampak pogumno in zaupno pojdimo naprej po naši poti in v našem poslanstvu,« je opogumil Frančišek. Zbranim je še dejal, da so poklicani slediti Gospodu z veseljem v tej blagoslovljeni deželi: »To je dar in odgovornost. Vaša navzočnost tukaj je zelo pomembna; vsa Cerkev vam je hvaležna in vas podpira z molitvijo.«

Ob koncu je besede namenil še vsem kristjanom, ki živijo v Jeruzalemu, ter zagotovil svojo molitev zanje. Povabil jih je, naj so z veseljem in upanjem pogumni pričevalci Jezusovega trpljenja in vstajenja.

Audio: