Ob godu bl. Alojzija Grozdeta na Zaplazu slovesna sveta maša
ZAPLAZ (nedelja, 25. maj 2014, RV) – V torek, 27. maja 2014, praznujemo god
mučenca bl. Alojzija Grozdeta. Osrednje praznovanje njegovega godu je bilo danes,
v nedeljo, 25. maja, v romarskem središču novomeške škofije na Zaplazu, kjer so shranjene
njegove relikvije.
Slovesno sveto mašo ob 16. uri je ob somaševanju škofov
in duhovnikov vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Pri maši je pridigal celjski
škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Po sveti maši je bila pred izpostavljenimi relikvijami
v Grozdetovi kapeli molitev za kanonizacijo in litanije bl. Alojzija Grozdeta. Pri
maši je prepeval mešani pevski zbor iz župnije Zagradec.
Uvod škofa msgr.
Andreja Glavana Lep pozdrav vsem romarjem od blizu in daleč. Med romarji
posebej pozdravljam apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji Juliusza Janusza, dalje
celjskega škofa in apostolskega administratorja mariborske škofije dr. Stanka Lipovška,
dalje, starosto med slovenskimi škofi, 92, pa že nekaj več letnega škofa dr. Jožefa
Smeja; mislim, da zasluži … (ploskanje). Dalje pozdravljam stiškega opata Janeza Novaka,
in vse vas, dragi in spoštovani duhovniki – tako rekoč vidim iz vse Slovenije – vsaj
zastopniki, dragi pevci, dragi bratje in sestre!
Na nedeljo pred godom, ki
ga bomo obhajali sicer v torek, obhajamo tako imenovano Grozdetovo nedeljo. Namen
te nedelje je pospeševanje češčenja, priporočanja mučencu bl. Alojziju Grozdetu, pa
tudi molimo na ta dan za njegovo kanonizacijo, da bi Bog s čudežem poveličal ga tudi
pred vesoljno Cerkvijo.
Končno je priprošnjih naših laikov. Zato pozdravljam
še posebej tudi predstavnike Župnijskih pastoralnih svetov, ki ste danes prišli.
Priznajmo
pa in obžalujmo najprej vsi svoje grehe, da bomo vredni opraviti svete skrivnosti.
Audio
uvoda škofa Andreja Glavana:
Homilija
msgr. Stanislava Lipovška Vaša ekscelenca, spoštovani gospod apostolski
nuncij, draga sobrata v škofovski službi, novomeški gospod škof Andrej in apostolski
administrator ljubljanske nadškofije in predsednik Slovenske škofovske konference
in mariborski upokojeni gospod škof, spoštovani stiški gospod opat, dragi sobratje
duhovniki, redovniki, sestre redovnice, pevci na koru, in vsi vi dragi romarji bl.
Lojzeta Grozdeta, ki ste v tako prazničnem številu napolnili to svetišče, bodite lepo
pozdravljeni!
1. Kot pastir celjske škofije, vam prinašam pozdrave in dobre
želje duhovnikov, in Božjega ljudstva celjske škofije, ki je, kot veste, na poseben
način povezana z bl. Alojzijem Grozdetom, saj je bil Alojzij Grozde prav v Celju proglašen
za blaženega, tistega milostnega dne, v nedeljo 13. junija, leta Gospodovega 2010,
ko smo po papeževem delegatu kardinalu državnem tajniku zaslišali besede papeža Benedikta
XVI.: »Z našo apostolsko oblastjo določamo, da se častitljivi
Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v
moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa, sprejel
preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja
vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in njegovega krsta.« Vsi,
ki smo bili zraven, se še dobro spominjamo navdušenja in veselja, pa tudi žive vere
in hvaležnosti s katero je zbrana množica sprejela to odločitev, pa tudi okoliščina,
da smo Grozdetovo beatifikacijo povezovali s Slovenskim evharističnim kongresom, je
pomembna, saj je bilo Lojzetovo mlado življenje in darovanje tako globoko povezano
s skrivnostjo svete evharistije, da jo je po pravici imenoval 'Sonce mojega življenja'.
To je bil zares praznik vere, veselja in hvaležnosti, veselja in hvaležnosti, da je
Gospod z nami, da se tu in sedaj uresničuje Njegovo delo odrešenja in nas Božji Duh
navdihuje in vodi na pota prenove, ki jih je začrtal 2. vatikanski koncil in Plenarni
zbor Cerkve na Slovenskem.
2. Evharistični kongres in Grozdetova beatifikacija
v Celju je blagodejno vplivala na življenje Cerkve v naši domovini. Podobno kot prvi
kristjani, o katerih beremo v Apostolskih delih, da so se enodušno zbirali k molitvi
in k lomljenju kruha (prim. Apd 2,42), smo na kongresu tudi mi sklenili, da si bomo
iskreno prizadevali, da bo sveto bogoslužje in še posebej presveta evharistična skrivnost
vedno v večji meri vrhunec in vir našega duhovnega, moralnega in družbenega življenja
(prim. B 10). V duhu navodil 2. vatikanskega koncila in Plenarnega zbora Cerkve na
Slovenskem smo pripravili in začeli izvajati pastoralne smernice, ki naj bi vernim
pomagale, da bi se bolj zavedali, da smo v moči krsta in birme vsi poklicani, da smo
luč sveta in sol zemlje v svetu, kjer se vedno močneje soočamo z veri in krščanskemu
življenju nasprotnimi tokovi in pojavi, ko vedno več ljudi živi in razmišlja, kakor
da Boga ni. Naš odgovor na te kompleksne pojave je nova evangelizacija, o kateri vemo,
da v prvi vrsti ni nova po vsebini, ampak po načinu in metodi oznanjevanja in še posebej
nova po apostolski gorečnosti, s katero naj bi drug drugemu pomagali k osebnemu srečanju
z Jezusom in k življenju v luči njegovega evangelija.
Ta prizadevanja že rojevajo
mnogotere sadove, čeprav so se v to upanje polno dogajanje priplazile zlovešče lovke
sekularizacije, in še posebej posledice svetovne moralne, verske in ekonomske krize
in sorodnih pojavov, pred katerimi so klonile tudi nekatere cerkvene ustanove, še
posebej mariborska nadškofija. Premalo resno smo vzeli Jezusovo svarilo, da ne moremo
služiti Bogu in mamonu. In potem so se vrstili žalostni dogodki, katerih posledice
še danes čutimo in te zablode iskreno obžalujemo.
Vendar moramo reči, da Bog
ni zapustil svojega ljudstva. Nasprotno. Prav v času teh preizkušenj močneje doživljamo
modrost, ki jo je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom, ko pravi: »Ker se je
pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Še več, »tistim,
ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (prim. Rim 8,28).
Svetniki nam
dajejo zgled. Bl. Lojze Grozde, je doživljal mnoga nasprotovanja a ga je vse to utrjevalo
in vodilo k vedno večji zvestobi Jezusu Kristusu. Tudi apostol Pavel je doživljal
mnoge preizkušnje in ovire pri oznanjevanju evangelija, a ni klonil. V današnjem 2.
berilu pravi: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska,
nadloga, nevarnost ali meč?« Ne! V vseh teh preizkušnjah »zmagujemo po
njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričani smo, da nas ne smrt, ne življenje, ne poglavarstva,
ne sedanjost, ne prihodnost ne kakšna druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni
Božje, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu. (prim Rim 8, 35-39).
3. Tako
se Cerkev v naši domovini kljub vsem preizkušnjam in oviram pogumno sooča z znamenji
časa, posluša kaj govori Duh Cerkvam (prim. Raz 2,6) in se pogumno podaja na pota
pastoralne in duhovne prenove, ki jo usmerja Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem in
še posebej krovni pastoralni dokument Pridite in poglejte. Dokument se navdihuje
ob znanem svetopisemskem dogodku, ko se Jezus sreča s Samarijanko pri Jakobovem studencu.
Ob vodi, ki bi jo naj Samarijanka zajela iz vodnjaka, Jezus naveže pogovor na živo
vodo tekočo v večno življenje (prim. Jn 4,10) in je pri tem misli na vrelce Božje
milosti, ki jih prinaša njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje pri obhajanju zakramentov
in povsod tam, kjer se srečujemo z Jezusom Kristusom in se ustvarjajo pogoji za njegovo
zveličavno delovanje. Teh poti je veliko, saj Bog kliče in nagovarja vsakega človeka
na njemu primeren način. So pa nekatera skupna in za vse veljavna in privilegirana
pota tega duhovnega dogajanja, ki jih pastoralni dokument Pridite in poglejte
imenuje pastoralni izzivi.
a) Dokument na prvem mestu omeja nenehno potrebnost
vračanja k virom duhovnega življenja, ki so: molitev, Sveto pismo, Božja Beseda in
sveto bogoslužje. Nekdo je zapisal, da bo nova evangelizacija uspela, če bomo v družine
uspeli vrniti molitev in duhovni pogovor. Naloga je zahtevna, a ni nemogoča. Začeti
je treba pri oznanjevanju, pri katehezi za otroke, za mlade, za starše. Naša verna
občestva bodo zaživela, če bomo odrinili na globoko in se ne bomo ustavili le pri
zunanjih oblikah in aktivnostih ampak bomo vernikom omogočili duhovni počitek v Gospodu
in novo življenje, ki ga rojeva molitev, Božja Beseda in sveto bogoslužje. Jezus pravi:
»Iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo se vam bo navrglo« (prim.
Mt 6,33).
b) In kaj je tisto drugo, kar nas vznemirja? To so najprej duhovni
poklici, ki so bili v vseh časih in so tudi v našem času velika naloga Cerkve. V pastoralnem
dokumentu beremo, da naj bi namesto vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev,
našo molitev in naše delo za duhovne poklice tako usmerjali, da bomo bolj naglašali
osebno odgovornost in poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, da odgovori na
Božji klic in se posveti delu za Božje kraljestvo. Mladi se težko odločajo za duhovniški
ali redovniški poklic. Pa samo za duhovniški in redovniški poklic, tudi pri odločanju
za življenje v zakonu in družini so težave. Tudi poroke močno upadajo in je vedno
več izvenzakonskih skupnosti z vsemi negativnimi posledicami. Tem vprašanjem se bo
posvetila sinoda škofov, ki bo letos in še drugo leto v Rimu, pa tudi pastorala duhovnih
poklicev mora upoštevati nastali položaj in ustrezno prilagoditi molitev in delo za
duhovne poklice, da bo Božja setev tudi danes lahko rojevala sadove.
c) Med
velike naloge in pastoralne izzive spada družina pa tudi župnija. Zakoncem in vsem
družinskim članom kakor tudi vsem župljanom moramo pomagati, da bodo v družini in
v župnijske občestvu odkrivali sledove razodetja, ki omogočajo, da družina in župnija
postajata Cerkev v malem, res živo občestvo vere, upanja in ljubezni, kjer bodo njihovi
posamezni člani drug drugemu pomagali k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom,
da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni (prim. PIP 59). Že na koncilu so zapisali
in Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem to priporoča, da mora župnija postajati 'občestvo
občestev', kjer se vsak župljan počuti sprejetega in nagovorjenega, ko
se v različnih službah in pastoralnih skupinah vidno uresničuje njegova Božja podoba
in poklicanost, pa tudi skrivnost in poslanstvo Cerkve, ki se v najvišji meri uresničuje
pri sv. bogoslužju, kjer navzoči verniki niso in ne smejo biti tuji in nemi gledalci
ampak sodelavci pri svetem dogajanju, ko se použivajo v edinosti z Bogom in med seboj,
da bo Bog vedno bolj vse v vseh (prim B 48).
d) Ko rastemo v edinosti z Bogom
in med seboj, živimo prvo in največjo zapoved, ljubi Boga in svojega bližnjega. Kristjani
smo si vedno bolj ali manj uspešno prizadevali, da bi živeli in uresničevali razpoznavno
znamenje, Jezusovih učencev, ki je medsebojna ljubezen. Naloga ni tako preprosta.
Jezus pravi, da je od našega odnosa do bližnjega odvisna naša sedanjost, naša bodočnost
in naša večnost. Na sodni dan ne bomo vprašani po našem položaju, pa naših naslovih
in naših službah. Ne! Takrat bomo slišali Jezusove besede: »Lačen sem bil
in ste mi dali jesti, žejen se, bil in ste mi dali piti, popotnik sem bil in
ste me sprejeli, bolan sem bil in ste prišli k meni... in na naše vprašanje... Gospod,
kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali bolnega, pa smo prišli k
tebi... bomo slišali: Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste
meni storili« (prim. Mt 25,25-40).
e) Pastoralni dokument Pridite in
poglejte naroča, da bi se Jezusovi učenci morali bolj odlikovali v ljubezni do
bližnjega, ki dobiva konkretne oblike v sočutju in dobrodelnosti. To je tudi očetovski
nasvet in priporočilo papeža Frančiška, ki se ga vedno, posebno pa včeraj, danes in
jutri hvaležno spominjamo v molitvi, in ga spremljamo na njegovem romanju in apostolski
poti po Sveti deželi, kjer se srečuje z brati po veri, katoličani, pravoslavnimi,
z Judi in muslimani, povezuje, gradi mostove in pomaga reševati zapletena vprašanja.
Naj ga spremlja naša molitev.
Mislimo na Slovensko, na Škofijsko in župnijske
Karitas. Hvala Bogu, da jih imamo in smo vodstvu teh Karitas ter vsem sodelavkam in
sodelavcem zelo hvaležni, da v letih gospodarske in socialne krize razodevajo evangeljsko,
sočutno in usmiljeno podobo Cerkve, še posebej ob ujmi poplav in žleda, pa še posebej
v teh dne ob katastrofalnih popravah v balkanskih deželah.
Sobratje v škofovski,
duhovniški službi, sestre in bratje v Kristusu! Naj na kratko omenim še eno razsežnost
našega krščanskega življenja, ki je tudi svojevrsten izziv Cerkvi v naši domovini.
To je sprava in odpuščanje. Pastoralni teolog je zapisal, da naj bi se slovenska pot
nove evangelizacije uresničevala v prizadevanju, da bomo naš narod evangelizirali
za spravo in odpuščanje. Spravo največkrat želimo doseči s pritiskom na krivca, da
bi le-ta spoznal svojo krivdo, se pokesal in se opravičil. Po krščanskem razumevanju
sprave se proces ne začne pri krivcu, ampak pri žrtvi. Tu smo vedno znova povabljeni
pod križ Kristusov, kjer zaslišimo Jezusove besede: »Gospod odpusti jim, saj ne
vedo, kaj delajo.« Prvi kristjani v Rimu, niso preklinjali cesarja Nerona, ki
jih je mučil in moril, ampak so molili in častili žrtve, mučence. Tako je molil in
razmišljal tudi p. Marko Rupnik DJ, ko je v Kočevskem Rogu napravil mozaik – mizo
v nebeškem kraljestvu, za katero je skupaj z žrtvami posadil tudi krvnika, ki je tudi
deležen Jezusovega odrešenja, če ta dar sprejme, se pokesa, se spreobrne in svoja
krivična dela obžaluje.
Najlepši zgled in svetla luč na poti narodne sprave
in odpuščanja je naš bl. Lojze Grozde, ki se ga ob njegovem godu, v torek 27. maja
in že danes in vedno znova hvaležno spominjamo. Živel je v težkih časih na začetku
2. svetovne vojne in je kot otrok in mladenič veliko pretrpel in svojo Kalvarijo okronal
z mučeniško smrtjo v tisti usodni noči 1. januarja 1943, ko so ga na Mirni grozljivo
mučil in umorili. Toda on je po Jezusovem zgledu vsem odpuščal in zajemal moč v srečanju
z Jezusom v molitvi, pri obhajanju zakramentov in še posebej pri obhajanju evharistije,
ki je bila resnično sonce njegovega mladega življenja in darovanja.
V teh dneh
se po naših župnijah veliko lepega in spodbudnega dogaja, posebej na birmanskih slavjih
in slovesnostih prvega sv.obhajila. To so znamenja, darovi pa tudi pastoralni izzivi
in naloge. Zato se vedno znova priporočajmo Sv. Duhu za navdih, modrost, moč, luč
in razsvetljenje, ko molimo: Pošlji svoje Duha in prenovi obličje zemlje. In prenovi
Cerkev v naši domovini. Po kom naj se Cerkev prenavlja v naši domovini? Po meni in
po tebi... Zato se priporočimo Lojzetu Grozdetu, da bi na ta Božji klic znali tudi
mi vedno znova odgovoriti: Hvala ti, Gospod, da si me poklical. Tudi po meni naj se
zida in gradi Božje kraljestvo! V Božjo slavo in blagor vseh ljudi. Amen.
Audio
homilije škofa Lipovška:
MOLITEV
ZA KANONIZACIJO BLAŽENEGA ALOJZIJA GROZDETA
Vsemogočni Bog, izvir
vse svetosti in slava mučencev. Našemu narodu si podaril čudoviti zgled blaženega
Alojzija Grozdeta, v njegovi popolni hoji za Kristusom, vse do prelitja krvi.
Evharistija,
katero je imenoval Sonce svojega življenja, je duhovno krepila njegovo mlado dušo v
premagovanju življenjskih preizkušenj. Pogosto prejemanje zakramenta sprave pa
ga je usmerjalo na pravo pot za Kristusom, našim edinim Odrešenikom. Tako je
mnogim mladim postal vzornik zglednega krščanskega življenja.
Iz ljubezni
do bližnjega je širil slavo Božjega kraljestva med svojimi vrstniki ter jih
navduševal za zvestobo Bogu, katoliški Cerkvi in narodu. V duhu popolne pripadnosti
Kristusu in Cerkvi je za ceno mučeništva daroval svoje mlado življenje.
Dobri
Oče, podeli našemu narodu milost, da ga bomo pred vesoljno Cerkvijo smeli
častiti tudi kot svetnika. Po Kristusu našem Gospodu.
AMEN.
Audio
molitve:
LITANIJSKI
VZKLIKI NA ČAST BL. ALOJZIJU GROZDÉTU
Gospod, usmili se Kristus, usmili
se Gospod, usmili se Kristus, sliši nas Kristus, usliši nas
Bog Oče
nebeški – usmili se nas Bog Sin, Odrešenik sveta Bog Sveti Duh Sveta Trojica,
en sam Bog
Sveta Marija – prosi za nas Sveti Jožef Blaženi Alojzij Grozdè
Mučenec
vesoljne Cerkve Sin slovenske matere Pričevalec našega časa
Zgled vztrajne molitve Ljubitelj zakramenta sprave Velik
v odpuščanju
Odločen v odpovedi Velikodušen v solidarnosti Neomajen v
zvestobi
Častilec Srca Jezusovega Ljubitelj Brezmadežne Zvesti sin Cerkve
Mučenec
za vero Zavetnik mladine Priprošnjik v stiski
Jagnje Božje, ki odjemlješ
grehe sveta, – prizanesi nam, o Gospod Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta,
– usliši nas, o Gospod Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usmili se nas
V
Gospodovih očeh je dragocena. Smrt njegovih svetih.
Molimo. Nebeški Oče,
na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdéta nam pomagaj, da bomo pogumni in dosledni
v življenju po evangeliju. Njegova življenjska daritev naj bo mladim vzor za iskanje
pravih idealov, vsem pa v pomoč pri delu za spravo in mir. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.