Papež Frančišek in ekumenski patriarh Bartolomej I. podpisala skupno izjavo
Skupna izjava papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja I. Kakor
sta se najina častitljiva predhodnika papež Pavel VI. in ekumenski patriarh Athenagora
srečala tu v Jeruzalemu pred petdesetimi leti, tako sva se tudi midva, papež Frančišek
in ekumenski patriarh Bartolomej hotela srečati v Sveti deželi, »kjer je
naš skupni Odrešenik, Kristus Gospod živel, učil, umrl, vstal in šel v nebo, odkoder
je poslal Svetega Duha porajajoči se Cerkvi« (Skupna izjava papeža Pavla
VI. in patriarha Athenagoras, objavljena po srečanju 6. januarja 1964). To najino
srečanje, ko se ponovno snideta škofa rimske in carigrajske Cerkve, ki sta ju ustanovila
brata Peter in Andrej, je za naju vir močnega duhovnega veselja ter nama ponuja priložnost
za premislek o globini in pristnosti naših sedanjih odnosov, ki so sad poti polne
milosti, po kateri nas je Gospod vodil vse od blagoslovljenega dne pred petdesetimi
leti naprej.
Najino današnje bratsko srečanje je nov in potreben korak na poti
proti enosti h kateri nas lahko samo Sveti Duh vodi, to je k občestvu v legitimni
različnosti. Z živo hvaležnostjo se spominjava korakov, ki nam jih je Gospod že podelil.
Obojestranski objem papeža Pavla VI. in patriarha Atanagore tu v Jeruzalemu po številnih
stoletjih molka, je pripravil pot za izredno pomembno dejanje, odstranitev medsebojega
izobčenja iz leta 1054 iz spomina ter med Cerkvama. Sledili so obojestranski obiski
tako na sedežu v Rimu, kakor v Carigradu, pogosta izmenjava pisem ter zatem odločitev
papeža Janeza Pavla II. ter patriarha Dimitriosa, oba častitljivega spomina, da se
začne teološki dialog o verskih resnicah med katoličani in pravoslavnimi. Vsa ta leta
nas je Bog, ki je vir vsakega miru in ljubezni, poučeval, naj imamo drug drugega za
člane iste krščanske družine, pod enim Gospodom in Zveličarjem Jezusom Kristusom,
ter da se ljubimo med seboj tako, da lahko izpovemo našo vero v isti Kristusov evangelij,
kakor so ga sprejeli apostoli ter je bil izražen in do nas posredovan preko ekumenskih
koncilov ter cerkvenih očetov. Popolnoma zavedajoč se, da še nismo dosegli cilj polnega
občestva, danes podkrepimo naše prizadevanje, da nadaljujemo s skupno hojo proti enosti,
za katero je Kristus Gospod prosil Očeta, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Ko
se dobro zavedava, da se ta enost kaže v ljubezni do Boga in v ljubezni do bližnjega,
hrepeniva po dnevu, ko se bomo lahko vsi skupaj udeležili evharistične gostije. Nam
kot kristjanom je naložena naloga, da se pripravimo za prejem tega daru evharističnega
občestva, kot je učil sv. Irenej Lyonski, preko izpovedi iste vere, stalne molitve,
notranjega spreobrnjenja, prenove življenja in bratskega dialoga. Ko bomo dosegli
ta cilj, proti kateremu usmerjamo naše upanje, bomo svetu pokazali Božjo ljubezen
in nas bodo tako prepoznali kot resnične učence Jezusa Kristusa (prim. Jn 13,35).
Za
dosego tega cilja je teološki dialog, ki ga vodi Mešana mednarodna komisija, temeljnega
pomena pri iskanju polnega občestva med katoličani in pravoslavnimi. V času papeža
Janeza Pavla II. ter Benedikta XVI. in patriarha Dimitriosa je zaradi teh teoloških
srečanj opazen bistven napredek. Danes bi rada izrazila globoko zadovoljstvo nad doseženimi
rezultati, kakor tudi nad prizadevanji, ki ravno potekajo. Pri tem ne gre zgolj za
teoretske vaje, temveč za vadbo v resnici in karitativni ljubezni, za katero pa je
potrebno vedno globlje poznavanje izročil tako enih kot drugih, da bi jih razumeli
in se od njih kaj naučili. Zato ponovno izjavljava, da se v tem teološkem dialogu
ne išče najmanjšega možnega skupnega teološkega imenovalca, ob katerem bi prišli do
kompromisa, temveč gre za poglobitev celotne resnice, ki jo je Kristus podaril svoji
Cerkvi in ki jo mi, vodeni po Svetem Duhu, skušamo vedno bolje razumeti. Skupaj torej
izjavljava, da naša zvestoba Gospodu zahteva bratsko srečevanje in resničen dialog.
To skupno iskanje nas torej ne bo oddaljilo od resnice, temveč nas bo po izmenjavi
darov, pripeljalo pod vodstvom Duha do vse resnice (prim. Jn 16,13).
Čeprav
smo še na poti k polnemu občestu, imamo od sedaj dolžnost ponuditi vsem skupno pričevanje
Božje ljubezni do vseh tako, da sodelujemo pri služenju človeštvu, še posebej ko gre
za obrambo dostojanstva človeške osebe v vsakem življenjskem obdobju, za svetost družine,
utemeljene na zakramentu zakona, za pospeševanje miru in skupnega dobrega, ko gre
za odgovore na človeško bedo, ki kar naprej napada ta naš svet. Priznavamo tudi, da
se je potrebno brez prestanka soočati s problemom lakote, revščine, nepismenosti ter
nepravične porazdelitve dobrin. Naša dolžnost je, da se potrudimo skupaj graditi pravično
in človeško družbo, v kateri se nihče ne bo čutil izklučenega ali odrinjenega.
Trdno
sva tudi prepričana, da je prihodnost človeške družine odvisna tudi od tega, kako
bomo znali varovati na moder in prijazen način, pravično in primerno, dar stvarstva,
ki nam ga je Bog zaupal. Izražava kesanje zaradi tega krivičnega izkoriščanja planeta,
saj je to greh pred Božjimi očmi. Potrjujeva najino odgovornost in dolžnost pri spodbujanju
čuta za ponižnost in zmernost, da bodo vsi začutili potrebo po spoštovanju in skrbnem
ohranjanju stvarstva. Prav tako potrjujeva najino prizadevanje za prebujanje vesti
glede varovanja stvastva ter zato pozivava vse moške in ženske dobre volje, naj iščejo
način, kako živeti v čim manjšo potrato in čim večjo zmernostjo, da bi s tem pokazali
manjši pohlep ter večjo velikodušnost za zaščito Božjega sveta in dobro svojega ljudstva.
Nadalje
obstaja nujna potreba po učinkovitem in zavzetem sodelovanju med kristjani, da se
povsod zavaruje pravico do javnega izražanja lastne vere in da se enako obravnava
vse, ko gre za priznavanje prispevka, ki ga krščanstvo prinaša sodobni družbi in kulturi.
Glede tega spodbujava vse kristjane, da si prizadevajo za pristen dialog z judovstvom,
z islamom ter drugimi tradicionalnimi verstvi. Nezanimanje in medsebojno nepozanvanje
namreč lahko vodita v nezaupanje in žal celo v spore.
Iz tega svetega mesta
Jeruzalem želiva izraziti najino skupno globoko zaskrbljenost glede razmer, v katerih
so kristjani na Bližnjem Vzhodu ter podpirava njihovo pravico, da ostanejo polnopravni
državljani v svojih deželah. Z zaupanjem se v molitvi obračava na vsemogočnega in
usmiljenega Boga za mir v Sveti deželi ter na vsem Bližnjem Vzhodu. Moliva predvsem
za Cerkve v Egiptu, v Siriji in v Iraku, kjer so zaradi nedavnih dogodkov zelo trpeli.
Spodbujava obe strani ne glede na njihovo versko prepričanje, naj nadaljujeta z delom
za spravo in za pravično priznaje pravic ljudstev. Trdno sva prepričana, da ni orožje,
temveč dialog, odpuščanje in sprava, edino pravo orodje za mir.
V tem zgodovinskem
kotekstu, ki ga zaznamuje nasilje, nezanimanje in sebičnost, se številni moški in
ženske čutijo izgubljene. In ravno s skupnim pričevanjem vesele novice evangelija,
lahko pomagamo človeku današnjega časa ponovno najti pot, ki ga pelje k resnici, pravičnosti
in miru. V skupni zavzetosti ter z zgledom, ki sta ga pred petdesetimi leti v Jeruzalemu
dala papež Pavel VI. in patriarh Atanagora, pozivava kristjane, vernike katerega koli
verskega izročila ter vse ljudi dobre volje, da prepoznajo nujnost tega trenutka,
ki nas kliče po iskanju sprave in edinosti človeške družine, v popolnem spoštovanju
zakonitih razlik, za dobro celotnega človeštva in prihodnih rodov.
Medtem ko
živiva to skupno romanje na kraj, kjer je naš edini in isti Gospod Jezus Kristus bil
križan, pokopan in je vstal, ponižno izročava v priprošnjo Sveti Mariji Vedno Devici
prihodne korake naše poti k popolni enosti ter priporočava neizmerni Božji ljubezni
vso človeško družino.
»Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo
in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir«
(4Mz 6,25-26).