Argentinski nadškof Arancedo: Skrb za revne ni pastoralna strategija, ampak zvestoba evangeliju

BUENOS AIRES (četrtek, 22. maj 2014, RV) – »Skrb za revne je poslanstvo, ki je lastno Cerkvi in ima svoj izvor v Jezusu Kristusu. Ne gre za pastoralno strategijo ali odziv na izredne razmere, ampak gre za zvestobo evangeliju.« Tako je zapisal predsednik Argentinske škofovske konference, nadškof Jose Maria Arancedo v svoji redni tedenski refleksiji, v kateri je tokrat v ospredje postavil skrb za revne.

To vidimo že v pričevanju prve Cerkve, ki je poleg oznanjevanja Božje besede bila posebej pozorna do ljudi v stiskah. »Niso mogli oznanjati evangelij in spregledati materialno stisko bratov in sester,« piše argentinski nadškof. To je bilo del življenja vere. V Novi zavezi beremo, da so apostoli postavili diakone, ki so stregli pri mizi in vsak dan delili hrano. Po nadškofovem prepričanju je pomembno pogledati, katere kriterije so izbrali apostoli pri izbiri oseb, ki so bile nato zadolžene za opravljanje te službe: »Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo!« (Apd 6,3). Poudarek ni na nečem zunanjem, ampak na pričevanju življenja, ki ga je spremenil Božji Duh. Ne gre torej za nekaj nepomembnega za Cerkev, niti za zgolj operativno zadevo, ampak za nekaj bistvenega, kajti obsega življenje vere. Zatorej vera, ki ni usmerjena k dejavni ljubezni, ne prihaja od Jezusa Kristusa. »Kako žalostna je podoba kristjana, ki je sicer goreč v veri, a njegovo življenje ne pričuje o dejavni ljubezni,« je prepričan nadškof Arancedo.

Krščansko življenje ima v Jezusu Kristusu svoj izvir in svoj vzor. To moramo na pravi način razumeti, da ne bi iz vere naredili nekaj, kar spada na področje zasebnega življenja. Vera ima namreč tudi družbeno in politično razsežnost. Obzorje dejavne ljubezni ni mogoče zreducirati na individualno vprašanje, brez povezanosti z družbo. Ljubezen, ki se rodi iz vere, obsega družbeno razsežnost, poudarja nadškof. Spomni na družbeni nauk Cerkve, ki poudarja, da se družbena in politična ljubezen ne izčrpa v odnosih med osebami, marveč se razširi na mrežo odnosov, ki se ustvarja med osebami, to pa je ravno družbena in politična skupnost, ki ji pripada skrb za skupnost v njeni celoti. Reveža, ki smo mu poklicani pomagati in ga ljubiti, moramo razumeti v okviru medosebnih odnosov, ki ga pogojujejo, zato mu pripada več pozornosti. Ljubezen, ki temelji na evangeliju Jezusa Kristusa, priznava družbeno razsežnost, ki teži k enakosti in solidarnosti družbe. Ljubiti reveža na socialni ravni pomeni uporabiti socialne mediacije, da bi izboljšali njegovo življenje, ali spremeniti družbene faktorje, ki povzročajo njegovo pomanjkanje. Takšne mediacije so predvsem politika in različne ustanove, s pomočjo katerih družba skrbi za skupno dobro, pojasnjuje nadškof Arancedo. »Zelo žalostno je,« dodaja, »ko kristjan ne želi sodelovati v teh družbenih mediacijah. Lahko bi rekli, da njegova vera ni odkrila družbene zavzetosti ljubezni.«

Predsednik argentinskih škofov sklene z besedami, da bo za Cerkev revež, trpeči, vedno evangeljska tema, v katero bo neposredno vključena. Ravno v takšnih okoliščinah je namreč Jezus Kristus hotel skriti svojo slavo. »Prav je, da se vrnemo k tej preprostosti evangelija, v kateri nam Jezus govori in pričakuje odgovor.«

Audio: