Papež Frančišek italijanskim škofom: Biti pastirji Cerkve, ki je skupnost Vstalega, ki je Gospodovo telo in ki je vnaprejšnje okušanje ter obljuba kraljestva

VATIKAN (torek, 20. maj 2014, RV) – Včeraj pozno popoldne se je v Vatikanu začelo 66. generalno zasedanje Italijanske škofovske konference, ki bo potekalo do četrtka. Otvoritveni govor, ki običajno pripada predsedniku škofovske konference, je tokrat imel papež Frančišek kot rimski škof in s tem primas Italije. Začrtal je tri osnovne poteze, ki zaznamujejo »profil pastirjev Cerkve, ki je skupnost Vstalega, je torej njegovo telo in je vnaprejšnje okušanje ter obljuba kraljestva«. Poslanstvo škofov, pastirjev je zahtevno, je poudaril papež. Zahteva poznavanje Gospoda vse do bivanja v Njem in obenem bivanja v življenju posameznih Cerkva, vse do poznavanja obrazov, potreb in možnosti.

Pastirji Cerkve, ki je skupnost Vstalega
»Škofje so pastirji Cerkve, ki je skupnost Vstalega,« je začel papež Frančišek s prvo pomembno lastnostjo ter pred zbrane italijanske škofe postavil vprašanja: Kdo je zame Jezus Kristus? Kako je zaznamoval resnico mojega življenja? Kaj govori o Njem moje življenje? Vera je živi spomin na srečanje, ki se hrani z ognjem Besede, ki oblikuje skrivnost in mazili vse naše ljudstvo, je poudaril. »Vera je pečat na srcu. Brez tega varovala, brez vztrajne molitve, je pastir izpostavljen nevarnosti, da se sramuje evangelija, s tem pa razvrednoti pohujšanje križa v posvetni učenosti.« Frančišek je opozoril na skušnjave, ki hočejo zasenčiti primat Boga in Kristusa v življenju pastirja: od mlačnosti, ki vodi v povprečnost, do želje po mirnem življenju brez odpovedi in žrtvovanja; od pastoralne naglice do samoprevare, da je vse odvisno samo od lastnih moči, obilice virov in struktur, organizacijskih strategij; skušnjave, da bi se udobno namestili v žalosti, ki ugaša pričakovanje in ustvarjalnost, pušča nezadovoljstvo in nezmožnost živeti med ljudmi. »Bratje,« je dejal Frančišek, »če se oddaljimo od Jezusa Kristusa, če srečanje z njim izgubi svežino, se bomo lahko z roko dotaknili samo nerodovitnosti naših besed in naših iniciativ. Kajti pastoralni načrti koristijo, a naše zaupanje je postavljeno drugam: v Duha Gospoda, ki – v meri naše poslušnosti – neprestano na stežaj odpira obzorja poslanstva.« Nadaljeval je, da duhovnost pomeni vrnitev k bistvenemu, k tistemu, kar jim nihče ne more vzeti, kar je edino pomembno. Tudi v trenutkih suhote in v težkih pastoralnih situacijah je »plašč tolažbe«, »merilo svobode« in »vir veselja«. »Ne utrudimo se iskati Gospoda in se mu pustiti iskati, v molitveni tišini in poslušanju skrbeti za naš odnos z Njim,« je papež spodbudil italijanske škofe. »Ohranimo pogled, uprt v Njega, ki je središče časa in zgodovine.«

Pastirji Cerkve, ki je Gospodovo telo
Drugi poudarek papeževega govora v ospredje postavlja »pastirje Cerkve, ki je Gospodo telo«. Frančišek je tukaj poudaril »enost Kristusovega telesa«. Spomnil je na papeža Pavla VI., ki je pred člane Italijanske škofovske konference postavil »služenje edinosti« kot »vitalno vprašanje za Cerkve«. »Prišel je trenutek,« so bile besede Pavla VI., »da damo sebi in vtisnemo v italijansko cerkveno življenje močnega in prenovljenega duha edinosti.« Papež Frančišek je dodal, da pomanjkanje občestva predstavlja največjo sramoto, krivoverstvo, ki kazi Gospodovo obličje in razkosava Cerkev. »Nič ne upravičuje ločitev.« Pred različnimi skušnjavami, ki vodijo v razdor, je najučinkovitejši protistrup ravno »izkušnja cerkvenosti«, je poudaril sveti oče. Evharistija je tista, katere moč povezovanja vodi v bratstvo, sprejemanje, odpuščanje in skupno hojo. »Evharistična duhovnost kliče k sodelovanju in kolegialnosti, za pastoralno razločevanje, ki se hrani v dialogu, iskanju in naporu skupnega premišljevanja.« Po Frančiškovem prepričanju je za škofovsko konferenco ravno to način, kako biti življenjski prostor občestva, ki je v službi edinosti, vrednotiti škofije, tudi najmanjše. Škofe je povabil, naj se ne utrudijo tkati med sabo odnose v znamenju odprtosti in vzajemnega spoštovanja: »Moč neke mreže je v kvalitetnih odnosih, ki podirajo razdalje in približujejo ozemlja s soočanjem, izmenjavo izkušenj ter željo po sodelovanju.« Spodbudil je k pozornosti do duhovnikov, posvečenih oseb in celotnega Božjega ljudstva, laikov, žensk, mladih: »Poslušajte čredo. Zaupajte njenemu čutu za vero in za Cerkev, ki se izraža tudi v mnogih oblikah ljudske pobožnosti.«

Pastirji Cerkve, ki je vnaprejšnje okušanje ter obljuba kraljestva
Papež Frančišek je ob koncu spregovoril še o tretji potezi pastirjev, ki so »pastirji Cerkve, ki je vnaprejšnje okušanje ter obljuba kraljestva«. Tudi tu je opozoril na nekatere skušnjave, ki ovirajo širjenje kraljestva, Božjega načrta za človeško družino, ter težijo k delitvi na »naši« in »drugi«. Cerkev je namreč v stalnem spreobrnjenju, ki prihaja od Božjega kraljestva, tega pa Cerkev obenem oznanja, je njegovo vnaprejšnje okušanje in obljuba: kraljestvo, ki je in ki pride, ne da bi ga lahko dokončno definirali; kraljestvo, ki ostaja onkraj, večje od naših predstav in utemeljevanj. Služiti kraljestvu pomeni živeti, ne da bi bili osrediščeni nase, pomeni stegovati se v srečanje, ki je pot za ponovno najdenje tistega, kar smo v resnici: »oznanjevalci Kristusove resnice in njegovega usmiljenja«, je zatrdil papež in poudaril, naj resnice in usmiljenja med seboj nikoli ne ločujejo. Spomnil je na besede Benedikta XVI., da je »ljubezen v resnici osnovna gonilna sila za resnični razvoj vsake osebe in celotnega človeštva«. »Brez resnice se ljubezen razkroji v prazno škatlo, ki jo nato vsak polni po lastni presoji: krščanstvo ljubezni brez resnice se lahko z lahkoto zamenja za vir dobrih čustev, sicer koristnih za družbeno sobivanje, a obstranskih, ker kot taka ne vplivajo na načrte in procese za izgradnjo človeškega razvoja,« je poudaril Frančišek. Italijanske škofe je opozoril na »zgovornost gest«: »Kot pastirji, bodite preprosti v načinu življenja, nenavezani, revni in usmiljeni, da boste lahko hodili hitro in ne bo nič prihajalo med vas in druge. Bodite notranje svobodni, da bi lahko bili blizu ljudem, se naučili govorice, se približali vsakemu z ljubeznijo, podpirali osebe skozi noči njihove osamljenosti, skrbi in porazov: spremljajte jih, dokler se ne ogreje njihovo srce, da se bodo nato podali na pot smisla, ki ponovno vrača življenju dostojanstvo, upanje in rodovitnost.« Med področji, kjer je navzočnost škofov še posebej nujna in pomembna, je papež Frančišek navedel družino, brezposelne osebe in migrante.

Audio: