ROMUNIJA (sobota, 17. maj 2014, RV) – V Romuniji je bil danes za blaženega
razglašen Anton Durcovici. Živel med leti 1888 in 1951. Obred beatifikacije je kot
predstavnik papeža Frančiška vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za
zadeve svetnikov, ki je novega blaženega predstavil za Radio Vatikan.
Anton
Durcovici je bil rojen v Avstriji. Ko mu je pri šestih letih umrl oče, se je skupaj
z mamo in bratom preselil v Romunijo. Študiral je najprej v semenišču v Bukarešti
in kasneje v Rimu, kjer je dosegel doktorate iz filozofije, teologije in kanonskega
prava. Leta 1910 je prejel duhovniško posvečenje. Več let je zatem deloval na področjih
župnijske pastorale in pouka religije. Leta 1947 je bil imenovan za škofa v mestu
Iasi v Moldaviji. Škofovsko posvečenje je prejel leto kasneje. Takoj je začel z obiskovanjem
župnij in si prizadeval zlasti za spodbujanje k vztrajanju v veri.
Tako kot
zadnji blaženi v Romuniji, ki je bil razglašen preteklega avgusta, duhovnik Vladimir
Ghika, je tudi Anton Durcovici umrl kot mučenec: »Msgr. Durcovici se pridružuje
mnogim mučencem častitljive romunske grško-katoliške Cerkve. V občudovanju
tega izjemnega škofa ga je papež Frančišek v svojem apostolskem pismu imenoval 'goreč
pastir, apostol evharističnega češčenja in junaški pričevalec občestva s Petrovim
sedežem.'«
»Msgr. Durcovici je bil blaga oseba, miroljubna, polna vere,
dobrotljiva, usmiljena. Na poseben način je ljubil uboge.« V tistem času je bilo
v mestu Iasi veliko revščine. Novi blaženi je za uboge med drugim odprl menzo. Kardinal
Amato pravi tudi, da ni imel nobenih sovražnikov, da se ni vmešaval v politiko, da
so bili zanj vsi njegovi bratje. Njegove besede so bile v svojem bistvu evangeljske.
Priče potrjujejo, da je »govoril in živel v osebi Kristusa«.
Kljub drži
izredne previdnosti, je bil aretiran pod obtožbo, da je sovražnik socializma. To se
je zgodilo 26. junija 1949, na dan, ko naj bi podelil zakrament birme 650 mladim v
neki župniji na obrobju Bukarešte. Odpeljali so ga, medtem ko je bil peš namenjen
tja. Tako je za vedno izginil v zloglasnih komunističnih zaporih, kjer so ga zasliševali
in mučili več tednov, neprestano podnevi in ponoči. Kruto ravnanje, pomanjkanje vode
in hrane so »ga spremenili v okostnjaka«. Med njegovimi tovariši v zaporu,
ki so ušli smrti, je bil duhovnik Rafael Friedrich, ki je tako postal priča njegovega
mučeništva. Kardinal Amato pripoveduje, da se je le-ta nekega dne med pometanjem približal
celici novega blaženega. Ta mu je z medlim in utrujenim glasom dejal, da umira od
lakote in žeje, ter ga prosil za odvezo. Na koncu so škofa namreč popolnoma osamili,
golega so vrgli »v tako imenovano celico smrti, temno, hladno, umazano«. Tam
je umrl v noči med 10. in 11. decembrom leta 1951. Po besedah prič je bilo njegovo
truplo vrženo v skupni grob na judovskem pokopališču v bližini zapora.
Kardinal
Amato nadaljuje, da nas blaženi Anton Durcovici uči »biti močni in pogumni v preizkušnjah«.
V podporo so mu bile besede apostola Pavla, ki je bil tudi sam zaprt in mučen: »Kdo
nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota,
nagota ali nevarnost ali meč? Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem,
ki nas je vzljubil.« (Rim 8,35.37)
Mnogi verniki v Romuniji se novega
blaženega dobro spominjajo. Njegovi študentje v semenišču, duhovniki, osebe, ki so
se spreobrnile in jih je on vodil, tisti, ki so se hodili k njemu spovedovat – vsi
so soglasni v zatrjevanju, da jih je oblikoval njegov zgled in da jih je modrost njegovega
duhovnega vodenja spodbujala »pri hoji po poti evangeljske popolnosti«.