Duhovne misli Benedikta XVI. za 5. velikonočno nedeljo
Evangelij današnje pete velikonočne nedelje nam prinaša dvojno zapoved vere: verovati
v Boga in verovati v Jezusa. Gospod je namreč rekel svojim učencem: 'Verujte v
Boga, tudi vame verujte!' (Jn 14,1). To nista dve ločeni dejanji, temveč eno samo
dejanje vere; namreč popolna privolitev Očetovemu zveličavnemu delovanju po svojem
Edinorojenem Sinu. Z Novo zavezo je konec Očetove nevidnosti. Bog je pokazal svoj
obraz, kakor je to zatrdil Jezus v odgovoru apostolu Filipu: 'Kdor je videl
mene, je videl Očeta' (Jn 14,9). Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem,
smrtjo in vstajenjem osvobodil sužnosti greha, nam podaril svobodo Božjih otrok, ter
nam dal spoznati Božje obličje, ki je ljubezen. Boga lahko vidimo, saj je viden v
Kristusu. Sveta Terezija Avilska piše »da se ne smemo oddaljiti od tega, kar
predstavlja vso našo dobrino in vse naše sredstvo, to je od najsvetejše človečnosti
našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Notranji grad).
Verovati v Jezusa pa
pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. »Značilno
za Božjo skrivnost je, da deluje na ponižen način. Počasi, počasi ustvarja
v veliki zgodovini človeštva svojo zgodovino. Bog je postal človek,
vendar na način, da bi ga njegovi sodobniki ter oblasti tistega časa lahko čisto prezrli.
Trpel je in umrl ter kot Vstali želi priti do človeštva samo po veri svojih, katerim
se razodeva. Neprestano ponižno trka na vrata naših src in če mu odpremo, nas počasi
usposobi, da 'vidimo'« (Jezus iz Nazareta II.) Sveti Avguštin je trdil,
»da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje'
(Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj« in ta
cilj je Oče. Za nas kristjane, za vsakega od nas torej Pot k Očetu pomeni pustiti
se voditi Jezusu, njegovi besedi Resnice ter sprejeti dar njegovega Življenja. Naj
tudi nam velja povabilo sv. Bonaventure: »Odpri torej oči, napni duhovno
uho, odpri svoje ustnice ter razpoloži svoje srce, da boš lahko v vseh stvareh videl,
poslušal, hvalil, ljubil, častil, slavil in poveličeval svojega Boga« (Itinerarium
mentis in Deum, I, 15).
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim
apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6).
Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter
je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu.
Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim
obljubam!
Prvo berilo nam razodeva ob prizoru polaganja rok na prve diakone,
da je Cerkev enotna zato, ker je apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena
na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter
se je iz tega porodilo to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5;
Apd 6,7).
Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed
ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike'
za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja
vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica
in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata
ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko
najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo
sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda
začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi
našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna
ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.
Resnična
svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici,
tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj
nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp
2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo
tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta,
sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da
preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem
načrtu.
Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija,
odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus,
ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh.
In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni' tega svetišča
ter po milosti postali deležni Božjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih
otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj
je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo
vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči
za službo Božjega kraljestva?
V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim
učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi
prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti
njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo
našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova
Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj
pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo
s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.