Srečanje z rektorji in gojenci papeških kolegijev in zavodov. Frančišek posvaril pred
akademizmom
VATIKAN (ponedeljek, 12. maj 2014, RV) – Sveti oče se je danes v Avli Pavla
VI. srečal z rektorji in gojenci papeških kolegijev in zavodov, ki se nahajajo v Rimu.
Srečanje se je odvijalo v sproščenem vzdušju ter bilo prepleteno z vprašanji gojencev
in papeževimi odgovori, ki so se dotaknili formacije, življenja v skupnosti in molitve
za druge.
Papež opozoril na nevarnost akademizma Glede akademske
formacije je papež Frančišek posvaril pred nevarnostjo 'akademizma': »Škofje vas
sem pošiljajo, da bi si pridobili diplomo, in tudi zato, da se vrnete v svojo škofijo.
A v škofiji boste morali delati v prezbiteriju, kot duhovniki.« Izpostavil je
štiri stebre duhovniške formacije: duhovna, akademska, skupnostna in apostolska formacija.
Poleg intelektualne formacije je treba gojiti tudi ostale stebre. Vsi štirje so namreč
med seboj povezani, je dodal papež in zatrdil, da si ne predstavlja duhovnika, ki
diplomira v Rimu in nima izkušnje življenja v skupnosti ali ki ne skrbi za duhovno
življenje, kot so vsakodnevna maša, molitev, lectio divina, osebna molitev z Gospodom,
ali za apostolsko življenje. »Gospod vas je poklical, da ste duhovniki – to je
temeljno pravilo,« je poudaril papež Frančišek. Kajti če je vidna samo akademska
stran, se pojavi nevarnost zdrsa v ideologijo. S tem se popači razumevanje Cerkve.
Da bi razumeli Cerkev, je potreben študij, a potrebni so tudi molitev, življenje v
skupnosti in apostolsko življenje. Če zdrsnemo v ideologijo, bomo imeli hermenevtiko,
ki ni krščanska, je hermenevtika ideološke Cerkve, kar pa je bolezen, kot je pripomnil
papež. Cerkev je torej treba razumeti s krščanskimi očmi, razumom in srcem, razumeti
jo torej iz krščanske dejavnosti.
»Bolje slabo semenišče kot pa ne-semenišče« Mlad
kitajski semeniščnik je svetega očeta prosil za nasvet glede oblikovanja skupnosti
v semenišču, ki je kraj človeškega in duhovnega zorenja, kraj urjenja v duhovniški
ljubezni. »Bolje slabo semenišče kot pa ne-semenišče,« je začel papež
Frančišek. Življenje v semenišču, v skupnosti je namreč zelo pomembno za pripravo
na duhovništvo, saj posameznik tukaj lahko deli s sobrati svojo pot, tudi težave in
boje, prihaja do zavisti in ljubosumja ter tudi lepih stvari, prijateljstva, izmenjave
idej … vse to je pomembno za življenje v neki skupnosti, ki pa nikakor ne pomeni živeti
v raju.
Zbranim je ponudil dva nasveta. Najprej, da se v skupnosti nikoli ne
obrekuje druge. Duhovniki so pogosto v skušnjavi, da stvari ne povejo v obraz, da
so preveč diplomatski, kar pa po Frančiškovih besedah ni dobro. Prav je, da se pomembne
stvari povejo odkrito in spoštljivo, pri čemer je zbrane pozval, naj nikoli ne govorijo
slabo o drugem. V nadaljevanju je izpostavil pomen molitve za druge, za vse člane
skupnosti, še posebej pa za tiste, s katerimi imajo težave, ki jih je težko imeti
radi. »Zagotavljam vam,« je povedal papež, »če boste imeli to dvoje, bo
skupnost živela naprej; tako se lahko lepo živi, se lepo pogovarja in razpravlja,
se lepo moli skupaj … a ostajata dve majhni stvari: ne obrekovati druge in moliti
za tiste, s katerimi imam probleme.«
Duhovnik, ki pozabi na Mater
Marijo, je sirota Mehiški študent je papeža vprašal, kako ostati zvest poklicu.
»Čuječnost je krščanska drža,« je odgovoril Frančišek. »Čuječnost nad samim
sabo. Kaj se dogaja v mojem srcu? Kajti kjer je moje srce, tam je moj zaklad.«
Treba je dobro videti, ali je moje srce vznemirjeno ali je mirno. Ko je srce vznemirjeno,
se je treba »zateči pod plašč Božje Matere« in tam počakati, da se stvari
umirijo, z molitvijo, izročanjem Mariji, je svetoval papež Frančišek. »Kajti duhovniku,
ki pozabi na Mater, predvsem v nemirnem času, nekaj manjka. Je duhovnik sirota, pozabil
je na svojo mamo.« Čuječnost ne pomeni mučeniške sobe, ampak gledati v srce. »Vedno
moramo biti gospodarji svojega srca: Kaj čuti moje srce, kaj išče? Kaj me je osrečilo
in kaj me ni osrečilo?« je dejal papež in spodbudil, naj nikoli ne končajo dneva
brez teh vprašanj, saj ne gre za neko sterilno samoopazovanje, ampak pomeni spoznavati
svoje srce, svoje življenje kot hojo po Gospodovi poti.