Papež svetnim ustanovam: Da bi vedno šli onkraj, šli tja, kjer je v igri vse

VATIKAN (sobota, 10. maj 2014, RV) – Papež Frančišek je danes sprejel v avdienco približno dvesto udeležencev zasedanja italijanske konference svetnih ustanov, ki – kot je dejal v nagovoru – delajo veliko dobrega za Cerkev. Člani svetnih ustanov živijo v svetu, obenem pa ohranjajo kontemplativno razsežnost do Gospoda in tudi do sveta. »Vaša poklicanost je fascinantna, ker je poklicanost tja, kjer je v igri zveličanje oseb in ustanov,« je zatrdil papež in dodal, da so v današnjem svetu potrebne laične ustanove. Zaželel jim je, da bi vedno ohranili držo, s katero bi 'šli onkraj' in 'šli sredi', tja, kjer je v igri vse: politika, ekonomija, izobraževanje, družina … Njihovo življenje je kot pšenično seme, kot kvas, zato naj storijo vse, kar je mogoče, da bi prišlo Božje kraljestvo, da bi zraslo, postalo veliko in bi varovalo mnoge ljudi. Rezultati pogosto niso vidni, Gospod nam da zaznati samo kaj majhnega. Zato je pomembno, da imajo upanje. To pa je milost, za katero morajo vedno prositi Gospoda. Upanje namreč nikoli ne razočara.

Papež v pripravljenem govoru o poklicanosti svetnih ustanov
Papež je sicer imel v naprej pripravljen govor, ki pa ga je nato udeležencem avdience izročil v branje. V njem je v središče postavil poklicanost svetnih ustanov, ki morda še ni dovolj razumljena, glede na to, da so svetne ustanove najmlajša oblika posvečenega življenja, priznana s strani Cerkve. Laiki in duhovniki, člani svetnih ustanov živijo običajno življenje brez zunanjih znamenj, brez podpore skupnostnega življenja, brez vidnega organiziranega apostolata ali specifičnih dejavnosti. »Bogati ste samo z vseobsegajočo izkušnjo Božje ljubezni, in zato poznate in znate deliti življenjski napor v njegovih mnogoterih izrazih, prepojiti jih z lučjo in močjo evangelija.«

Tema zasedanja italijanskih svetnih ustanov je bila: V srcu človeških dogodkov: izzivi kompleksne družbe, kar po Frančiškovem prepričanju kaže prostor njihovega poslanstva. »Ste v svetu, a ne od sveta, ko v sebi nosite bistvo krščanskega sporočila: ljubezen Očeta, ki rešuje. Ste v srcu sveta s srcem Boga.« Papež nadaljuje, da jih njihova poklicanost usmerja k vsakemu človeku in njegovim najglobljim potrebam, ki pogosto ostajajo neizražene ali zakrite. V moči Božje ljubezni so zmožni bližine in nežnosti. Tako se lahko od blizu dotikajo drugega, njegovih ran in pričakovanj, njegovih vprašanj in stisk. Njihova poklicanost je v tem, da hodijo ob vsakem človeku in postanejo bližnji vsaki osebi, ki jo srečajo. »Kajti vaše ostajanje v svetu ni samo navadno sociološko stanje, temveč je teologalna resničnost, ki vas kliče k zavedanju in pozornosti, da opazite, vidite in se dotaknete mesa brata in sestre,« poudarja papež. »Vaša poklicanost je po svoji naravi 'v izhodu' , ne samo zato, ker vas vodi k drugemu, ampak tudi in predvsem zato, ker od vas zahteva, da prebivate tam, kjer prebiva vsak človek.«

Člani svetnih ustanov so kvas, ki lahko naredi dober kruh za vse. Tega so namreč mnogi lačni: poslušati stiske, želje, razočaranja, upanje, dati upanje mladim, pomoč ostarelim, odpirati poti v prihodnost, širiti ljubezen na vsakem kraju in v vsaki okoliščini. Papež spodbudi k pogumni hoji po poteh sveta, zavedajoč se pri tem, da je hoja, čeprav z negotovim in šepajočim korakom, vedno boljša od mirovanja, zaprtosti v lastna vprašanja ali lastni občutek varnosti. »Misijonarska strast, veselje srečanja s Kristusom, ki vas spodbuja, da delite z drugimi lepoto vere, oddaljuje nevarnost, da bi ostali zablokirani v individualizmu. Misel, ki ponuja človeka kot tvorca samega sebe, vodenega samo z lastnimi izbirami in lastnimi željami, pogosto preoblečenimi v obleko navidezne lepote svobode in spoštovanja, spodkopava temelje posvečenega življenja, predvsem svetnega.« Nujno je zatorej ponovno ovrednotiti občutek pripadnosti poklicu, ki ima ravno zato, ker ni postavljen na skupno življenje, svoje oporne točke v karizmi. »Vi ste kot antene, pripravljene sprejeti zametke novosti, ki jih zbuja Sveti Duh, in lahko pomagate cerkveni skupnosti prevzeti ta pogled dobrega ter najti nove in pogumne poti za doseganje vseh. Revni med revnimi, a vedno z gorečim srcem. Nikoli nepremični, vedno na poti. Skupaj. In odposlani, tudi ko ste sami, kajti posvečenje iz vas naredi živo iskro Cerkve. Vedno na poti s krepostjo, ki je krepost romarica: veselje!«

Audio: