Škof Jurij Bizjak v Gorici:Opravljamo mašo zadušnico za tolminske puntarje
in prosimo Gospodovega usmiljenja tako zanje kot za njihove oblastnike
GORICA (nedelja, 4. maj 2014, RV) – Sinoči sta v Gorici v Italiji v cerkvi
sv. Ignacija na Travniku darovala mašo zadušnico za voditelje tolminskega punta koprski
škof msgr. dr. Jurij Bizjak in goriški nadškof metropolit msgr. dr. Carlo Roberto
Maria Redaelli. Pri bogoslužju so ssodelovali pevski zbori z Občin, Devina in Lojze
Bratuž iz Gorice ter cerkvena zbora iz župnij Tolmin in Kobarid. Sveto mašo so darovali
ob zaključku Puntarskega leta. Pred 300 leti so bili v Gorici med drugim in tretjih
tednom po Veliki noči usmrčeni voditelji tolminskega punta. Enajst "jogrov"
je z življenjem plačalo visoko ceno za "staro pravdo". Edini do sedaj znani
puntarski grob, kot izhaja iz zapisa goriške stolne mrliške knjige, se nahaja pri
cerkvi sv. Ivana (nekdanjem pokopališču), danes slovenskem pastoralnem centru v mestnem
središču.
Homilija koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka Opravljamo
mašo zadušnico za tolminske puntarje in prosimo Gospodovega usmiljenja tako zanje
kot za njihove oblastnike. Na enem izmed spomenikov žrtvam prve svetovne vojne namreč
stoji zapisano: 'Adversarii in proelio hic fratres requiescunt - nasprotniki v
boju tukaj počivajo kot bratje.' Ko je na šahovskem polju boj končan, gredo bele
in črne figure, oba kralja in kmetje v isti zaboj. Zato je dostojno in primerno, da
molimo za oboje, tako za poražence kakor za zmagovalce, kajti boj je Gospodov: On
naklanja zmage in zadaja poraze.
Apostol Pavel namreč naroča vsem podrejenim:
»Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga
in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira
Božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali« (Rim 13,1-2; prim.
Tit 3,1). Prav tako pa tudi apostol Peter: »Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu
človeškemu redu: bodisi kralju kot najvišjemu, bodisi poglavarjem kot od njega
poslanim, da hudodelce kaznujejo, dobre pa pohvalijo« (1 Pt 2,13-14).
Modri
Salomon pa na drugi strani v Pridigarju tolaži vse podrejene z besedami: »Če vidiš,
da v deželi zatirajo ubožca in si lastijo sodbo in pravico, ne čudi se temu veselju,
kajti nad visokim bedi višji in nad njima so še višji. Prednost zemlje je v vsem,
kralj je polju podrejen« (Prd 5,7-8). In svari oblastnike: »Slišite torej,
kralji, in umejte; poučite se, vladarji knezov zemlje! Poslušajte vi, ki gospodujete
množici in se ponašate s trumami ljudstev! Gospod vam je dal oblast in moč Najvišji,
ki bo presodil vaša dela in preiskal vaše načrte; ker kot služabniki njegovega kraljestva
niste prav sodili in ne izpolnjevali postave in ne živeli po Božji volji!«
(Mdr 6,1-4).
Vse, kar se zgodi, pa se zgodi po Božji volji. Zato je tudi boj
med tolminskimi puntarji in njihovimi oblastniki, če je seveda dovoljeno majhne reči
primerjati z velikimi, do neke mere primerljiv z bojem Makabejcev proti Grkom, pred
katerim je Juda Makabejec, ki so ga njegovi možje odvračali od spopada s premočnim
nasprotnikom, bojazljivce zavrnil: »Bog obvaruj, da bi to storili in pobegnili
pred njimi! Če je prišel naš čas, umrimo junaško za svoje brate in ne omadežujmo svoje
slave!« (1 Mkb 9,10). Podobno so tolminski puntarji pogumno šli v spopad s premočnim
nasprotnikom in za staro pravdo, padli v boju.
Zato je zgodba tolminskih puntarjev
primerljiva tudi z zgodbo judov na Masadi, ki so bili odločeni raje iti v smrt kot
v sužnost in jim je njihov voditelj Eleazar, ko je prišla njihova ura, dejal: »Samo
v čast si lahko štejem, kar nam je Bog naklonil, da je namreč še v naši moči, da lahko
umrjemo hrabro in v svobodi, kar pa ni bilo dano drugim, ki so bili ujeti nepričakovano«
(Judovske vojne, VIII). In tudi tolminski puntarji so ravnali, kakor pravi tudi naš
pesnik: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni
dnovi!« (Prešeren).
Zgodba tolminskih puntarjev pa je potem do svoje mere
vsekakor podobna tudi zgodbi o hlapcu Jerneju in njegovi pravici, ki je, takšna kot
je, seveda podobna zgodbam današnjih samomorilskih napadalcev. Če pa bi hlapec Jernej,
namesto da je Sitarjevo domačijo zažgal in skočil med zublje, lačen in žejen in nag
zmrznil na Sitarjevem pragu, ni nobenega dvoma, da bi njegova zgodba brez pridržka
bila popolnoma primerljiva z znano evangeljsko priliko o bogatinu in ubogem Lazarju
(prim. Lk 16,19-31).
Vse omenjene zgodbe je namreč mogoče in jih je potrebno
nadgraditi z naročilom apostola Pavla, ki hoče pokazati Korinčanom še mnogo odličnejšo
pot in jim poje hvalnico ljubezni, ki »je potrpežljiva in dobrotljiva, ni zavistna,
se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti,
ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje,
vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13,4-7). – In seveda rojeva obilne in oprijemljive
duhovne sadove, ki so do neke mere preverljivi tudi v primeru žrtev tolminskega punta.
In
tako nadgrajene zgodbe nam kličejo v spomin še brezštevilne druge primere, ki dvigajo
visoko našega duha in se razgledujejo daleč čez obzorje tega minljivega sveta. Takšna
je med drugimi tudi zgodba o prvem mučencu Štefanu in apostolu Pavlu, ki ju sveti
pisatelj Fulgencij opisuje takole: »Ljubezen je namreč podpirala Štefana,
da je (z odpuščanjem) zmagal surovega in podivjanega Savla. Tako je zaslužil, da ima
v nebesih za tovariša tistega, ki je bil na zemlji njegov preganjalec … Zato je zdaj
Pavel srečen poleg Štefana, s Štefanom uživa Kristusovo slavo, s Štefanom se
raduje, s Štefanom kraljuje. Po Štefanovi molitvi je šel Pavel tja, kamor je šel pred
njim Štefan, ki so ga ubili Pavlovi kamni« (Sveti Štefan, BB, 2 berilo).
Natančno
ista misel veje tudi iz besed, ki jih pesnik Gradnik polaga na usta mrtvemu vojaku
v tujini: »Zemlja tuja, zdaj že moja mati: šele v tvojem srcu sem spoznati moral,
da se veže z reko reka, s cesto cesta, da je od človeka do človeka most in da žarijo
zvezde preko mej na domačijo vsako in nobene ni razlike v hrepenenju trav in trepetlike
in da vse prešinja iskra Božja, ki so drug pri drugem brez orožja« (Mrtvi vojak
v tujini). Gospod, daj vsem rajnim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo
v miru. Amen.