Duhovne misli Benedikta XVI. za tretjo velikonočno nedeljo
Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih
na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan
po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem
ter se namenila v bižnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali
Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma
razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato
je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem
trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta
zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti. Takoj sta se vrnila v Jeruzalem
in drugim učencem pripovedovala, kaj se jima je zgodilo.
Kraj Emavs niso mogli
čisto za gotovo določiti kje je. So različna predvidevanja in ravno to morda namiguje
na nekaj drugega. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak
kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših
poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja
ter lomi kruh za večno življenje. Med pogovorom učencev z neznanim popotnikom se nas
dotakne v srce izraz, ki ga evangelist Luka položi v usta enemu izmed njiju: »Mi
pa smo upali...« (Lk 24, 21). Ta glagol v pretekliku pove vse: mi smo verjeli,
mi smo hodili za njim, mi smo upali..., toda sedaj je vsega konec. Tudi z Jezusom
iz Nazareta, ki je bil mogočen prerok v besedah in dejanjih, je konec in mi smo razočarani.
Ta drama učencev na poti v Emavs je kakor ogledalo stanja številnih kristjanov današnjega
časa, ki se jim zdi, da je bilo upanje vere zaman. Ta kriza vere se pojavi zaradi
negativnih izkušenj, v katerih se zdi, da je Gospod zapustil človeka. Toda pot v Emavs
po kateri hodimo, lahko postane pot očiščevanja in zorenja našega verovanja v Boga.
Tudi danes lahko vstopimo v pogovor z Jezusom ter poslušamo njegovo besedo. Tudi danes
lomi kruh za nas in se nam daje kot naš Kruh. Tako nam srečanje z vstalim Kristusom,
ki je možno tudi danes, podarja pristno in globjo vero, utrjeno, če tako rečemo, v
ognju velikonočnih dogodkov. Ta močna vera se ne hrani z človeškimi zamislimi, temveč
z Besedo Boga in njegovo resnično navzočnostjo v Evharistiji.
Ta čudovit evangeljski
odlomek že vsebuje sestavo svete maše. V prvem delu je poslušanje Besede po besedah
Svetega pisma, v drugem pa je evharistično bogoslužje ter obhajanje s Kristusom navzočim
v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. Cerkev, ki se hrani ob tej dvojni mizi,
se iz dneva v dan gradi in obnavlja v veri, upanju in ljubezni. Po priprošnji Svete
Marije prosimo, da bi vsak kristjan in vsaka skupnost ponovno podoživela izkušnjo
učencev na poti v Emavs ter tako odkrila milost srečanja z vstalim Gospodom, ki nas
spreminja.