VATIKAN (četrtek, 1. maj 2014, RV) – Cerkev nas v mesecu maju vabi k molitvi
za medije. Splošni molitveni namen je namreč posvečen sredstvom družbenega
obveščanja, da bi bila orodje v službi resnice in miru. Papež Benedikt
XVI. je v poslanici za 44. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja zapisal: »Tudi
v digitalnem svetu se mora pokazati, da ljubeča Božja pozornost v Kristusu do nas
ni samo stvar preteklosti niti učene teorije, ampak konkretna in aktualna resničnost.
Pastorala v digitalnem svetu mora ljudem našega časa in sodobnemu izgubljenemu človeštvu
pokazati, da je Bog blizu; da si v Kristusu vsi vzajemno pripadamo.Kdo
lahko bolje od duhovnika prek svojih pristojnosti na področju novih digitalnih medijev
razvija in uresničuje pastoralo, ki bo oživila in aktualizirala Boga v današnji resničnosti
ter predstavila versko modrost preteklosti kot bogastvo, kjer lahko zajemamo za dostojanstveno
življenje danes in ustrezno izgradnjo prihodnosti? Naloga vsakega posvečenega delavca
v medijih je pripraviti pot za nova srečanja, pri čemer naj se vedno zagotavlja kakovost
človeškega stika ter pozornost do ljudi in njihovih resničnih duhovnih potreb; ponuditi
ljudem našega 'digitalnega' časa potrebna znamenja, da bodo prepoznali Boga; nuditi
možnost vzgoje za pričakovanje in upanje ter dostopa do Božje besede, ki odrešuje
in spodbuja celostni človeški razvoj. Ta bo lahko odplula na globoko med številna
razpotja, ki jih je ustvaril gost splet avtocest cyber-prostora in utrdila Božjo pravico
do bivanja v slehernem obdobju, da bi prek novih oblik komunikacij On lahko
napredoval po mestnih ulicah in se ustavil na pragu domov in src, kjer bi lahko znova
rekel: 'Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata,
bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj' (Raz 3,20).«
Molitveni
namen za evangelizacijo nas vabi k prošnji, da bi Marija, Zvezda evangelizacije,
vodila Cerkev pri njenem poslanstvu oznanjevanja Kristusa vsem narodom sveta.
Spomnimo na besede, ki jih je Benedikt XVI. izrekel ob zaključku majnika leta 2010:
»V Devici Mariji, ki obišče teto Elizabeto, prepoznavamo najjasnejši zgled
in najresničnejši smisel naše hoje kot vernikov in hoje same Cerkve. Cerkev
je po svoji naravi misijonarska, poklicana je k oznanjevanju evangelija povsod in
vedno, k prinašanju vere vsakemu človeku in vsaki kulturi. Marijin obisk je pravo
misijonarsko potovanje. Je potovanje, ki jo vodi daleč od doma, usmeri jo v svet,
na kraje, ki so jim tuje njene vsakodnevne navade, v nekem smislu jo pripelje do skrajnih
mej, ki jih lahko doseže. Ravno tu je tudi za nas skrivnost našega življenja kot ljudi
in kot kristjanov. Naše življenje, kot posameznikov in kot Cerkve, je usmerjeno ven
iz nas. Tudi kristjani smo poklicani, da stopimo iz nas samih, naših varnih krajev
in se napotimo naproti drugim, v drugačne kraje in okolja. Na tej poti je z
nami vedno Jezus, kar nam zagotavlja tudi Marija … Marijina ljubezen se ne zaustavi
pri konkretni pomoči, ampak doseže svoj vrh v podaritvi samega Jezusa. Sv.
Luka izpostavi: 'Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo
v njenem telesu.' Nahajamo se v srcu in vrhu evangelizacijskega poslanstva. Nahajamo
se pred najresničnejšim smislom in najpristnejšim ciljem vsake misijonarske
poti: ljudem podarjati živi in osebni evangelij, ki je sam Gospod Jezus. Jezusova
komunikacija in darovanje napolnita srce z veseljem. Jezus je pravi in edini zaklad,
ki ga lahko damo človeštvu. On je tisti, po katerem moški in ženske
današnjega časa globoko hrepenijo, tudi ko se zdi, da se zanj ne menijo ali
ga zavračajo. On je tisti, ki ga zelo potrebuje družba, v kateri živimo, Evropa,
ves svet.«
Spomnimo še na slovenski molitveni namen: da bi v sebi poživili
milosti, ki so nam bile podeljene ob prejemanju zakramentov. Kot nas uči Katekizem
katoliške Cerkve, so zakramenti »učinkovita znamenja milosti, ki
jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi in se nam po njih podeljuje
božje življenje. Vidni obredi, s katerimi obhajamo zakramente, označujejo in
podeljujejo milosti, kakršne so lastne vsakemu od zakramentov. Sad pa obrodijo
v tistih, ki jih prejmejo z zahtevanimi razpoloženji« (KKC 1131).