Zahvalni sveti maši za kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.
VATIKAN (ponedeljek, 28. april 2014, RV) – Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel
II. sta bila včeraj razglašena za svetnika. Danes je prav tako na Trgu sv. Petra potekala
zahvalna sveta maša, ki jo daroval kardinal Angelo Comastri, papežev vikar za Vatikan.
Kot je v preteklih dneh pojasnil vatikanski tiskovni predstavnik, p. Federico Lombardi,
je bil ta dogodek namenjen predvsem poljskim romarjem, ki so prišli na kanonizacijo
Janeza Pavla II., medtem ko so se verniki iz Bergama udeležili zahvalne svete maše
v rimski cerkvi sv. Karla, kjer je bodoči papež Janez XXIII. leta 1925 prejel škofovsko
posvečenje.
Sveti Janez Pavel II.: Pogum Kardinal Comastri je v homiliji
med mašo tako spregovoril o sv. Janezu Pavlu II. in izpostavil zlasti njegov vzor
poguma. Spomnil je tudi na veter, ki je pred devetimi leti med pogrebno slovesnostjo
obračal liste evangeliarja, položenega na krsto pokojnega papeža. To je bilo znamenje,
da je bilo celo njegovo življenje nenehna poslušnost Jezusovemu evangeliju. »Ko
se spominjamo besed Janeza Pavla II. 'Svetniki od nas ne zahtevajo, da bi jim
ploskali, ampak, da bi jih posnemali', se spodobi, da se vprašamo: 'Kaj nas uči svetost
tega izjemnega Jezusovega učenca v 20. stoletju?'« Prvi odgovor, kot je nadaljeval
kardinal Comastri, je njegov pogum, da je odprto izražal vero v Jezusa v obdobju
tihe apostazije s strani naveličanega človeka, ki živi, kot da Bog ne bi obstajal.
Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je leta 2006 o njem zatrdil, da je bil »skala
v veri«. Njegova vera je bila iskrena in trdna, prepričana, močna in pristna,
osvobojena strahov in kompromisov. Neki francoski novinar pa je v času njegove bolezni
zapisal, da medtem, ko je »papeževo telo vse manj sposobno, njegovo pričevanje
postaja vse bolj učinkovito«.
Nadalje je kardinal Comastri poudaril pogum
Janeza Pavla II., da je branil družino. Ta je »Božji načrt, zapisan v knjigo
življenja z jasnimi zaznamki«. Leta 1994 je novi svetnik po vrnitvi iz bolnišnice
izrazil hvaležnost za dar trpljenja. Prepričan je bil, da mora prav papež trpeti ravno
zato, ker je ogrožena družina in bodo tako vse družine po svetu lahko videle, da obstaja
neki »višji evangelij«. To je evangelij trpljenja, s katerim se pripravlja
prihodnost. »Janez Pavel II. je imel tudi pogum, da je branil človeško
življenje – celo človeško življenje!« V okrožnici Evangelij življenja
je na koncu Mariji priporočil brezmejno število otrok, ki jim je preprečeno, da bi
se rodili; uboge, ki jim je težko živeti; moške in ženske, ki so žrtve nečloveškega
nasilja; ostarele in bolne, ubite zaradi ravnodušnosti ali nekakšnega domnevnega sočutja.
»Imel
je pogum, da je branil mir.« Tako je kardinal Comastri nadaljeval
in spomnil, da se Janez Pavel II. ni utrudil pozivati k miru. Njegove so med drugim
besede, da »vojna problemov ne reši, temveč jih pomnoži«. Poleg vsega tega
je ta papež imel pogum, da je šel naproti mladim. Z namenom, da jih osvobodi
kulture praznine in minljivosti ter jih povabi, da bi sprejeli Kristusa, ki je edina
luč življenja in edini, ki je sposoben dati človeškemu srcu polnost veselja. Leta
2000 je množici mladih v Rimu spregovoril o Jezusu: »Ne mislite, da ste neznanci
v njegovih očeh, kot številke neke anonimne množice. Vsakdo izmed vas je za Kristusa
dragocen, vsakogar osebno pozna in nežno ljubi.« Mladi s celega sveta so v Janezu
Pavlu II. prepoznali resničnega očeta, izvirnega voditelja, zvestega vzgojitelja.
Nadalje
je kardinal Comastri spomnil na njegov pogum, da je v času krize duhovniških poklicev
pred celim svetom živel veselje, da je duhovnik, da pripada Kristusu. Navsezadnje
pa je pred nami še njegov pogum, da je s prepričljivostjo ponovno predlagal pobožnost
do Marije: »Janez Pavel II. se je vse do konca pustil voditi Mariji po poti
vere, izročanja, popolne podaritve samega sebe. Bil je svetnik!«
Sveti
Janez XXIII.: Cerkev kot vaški vodnjak, iz katerega morejo vsi zajemati svežo vodo
evangelija Zahvalno sveto mašo za kanonizacijo Janeza XXIII. v cerkvi sv. Karla
je vodil bergamski škof, msgr. Francesco Beschi. Med homilijo je prebral pismo, ki
ga je včeraj izročil papežu Frančišku in je odgovor na sporočilo, ki ga je le-ta pred
nekaj dnevi namenil skupnosti v Bergamu. Škof Beschi je v besedilu najprej poudaril
»veselje in hvaležnost«, ki spremljata včerajšnji dogodek. Nato je pojasnil,
da je papeževo pismo, objavljeno v lokalnem časopisu, doseglo vse člane bergamske
skupnosti. Besede, ki so prišle iz velikega srca papeža Frančiška, so tako v njihovih
očeh še bolje osvetlile vzor in dragoceno dediščino svetnika, ki se je rodil in je
odrasel na tamkajšnji zemlji. Tisto pismo pa je opisalo nekaj potez njegove svetosti,
ki si jih želijo kot posamezniki in kot skupnost iskati tudi v svojih življenjih:
»Prvo
povabilo je, da bi varovali spominna teren,
na katerem je ta svetost vzklila: 'teren, sestavljen iz globoke vere, živete
v vsakdanjosti, iz družin, ki so revne, a povezane v Gospodovi ljubezni, iz skupnosti,
ki so sposobne deljenja v preprostosti'.« To je prvo od štirih povabil, ki jih
je kot dediščino Janeza XXIII. na podlagi papeževega pisma izpostavil msgr. Beschi.
Pri tem je zatrdil, da ta teren še vedno obstaja in je »naročje vere, ki
se uteleša v vsakdanjiku, dobrih in velikodušnih družin, ljudi, ki so razpoložljivi
za konkretno velikodušnost brez kazanja«.
Drugo je povabilo k sprejemanju
spreminjanja in izzivov, kar prinese s seboj želja po zvestobi evangeliju: »Papež
Janez je bil sposoben prepoznati in odgovarjati na 'znamenja časa'. To je naloga,
za katero čutimo, da jo moramo brez lenobe izpolnjevati tudi mi danes.
Le tako bomo lahko Cerkev, ki ponuja in pričuje za evangelij ter je tako 'tovarišica
na poti vsakega človeka, vaški vodnjak, iz katerega morejo vsi zajemati svežo
vodo evangelija'.«
Kot tretje je bergamski škof nato omenil povabilo k
nadaljnji prepričljivi hoji po poti, ki jo je začrtal koncil. To je pot prenove
življenja Cerkve in vsakega kristjana. Zaobjema željo in odgovornost, da bi evangeljsko
sporočilo utelešali v pogojih ter znotraj obzorja sveta, v katerem živimo. Četrto
in zadnje povabilo, ki izhaja iz dediščine svetega Janeza XXIII., pa je, da bi iskali
vrednoti bratstva in solidarnosti.