Duhovne misli Benedikta XVI. za 2. velikonočno, belo nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja
Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo leta 2011 z besedami: »Danes
je druga velikonočna nedelja, ki jo je blaženi Janez Pavel II. poimenoval nedeljo
božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu
Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.«
Vstajenje
na 'prvi dan v tednu', na 'Gospodov dan' Vsako
leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo
srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko
se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega
v tednu' in nato 'čez osem dni' (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem
poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere
k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega
začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega
dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv
dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega
na hebrejsko soboto.
Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo
praznovanje preteklih dogokov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč
je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa
in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in
lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili
učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so
se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.
Nedelja
Božjega usmiljenja Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus
med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil
pozdrav 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim
se zaželi mir 'shalom', postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru,
ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir',
ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala
do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta, 'polnega
milosti in resnice' (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je blaženi Janez Pavel II.
hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s
točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda,
kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal
in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima
pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.
Dragi bratje in sestre, sprejmimo
dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim
usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil
od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija,
Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.«
'Blagor tistim, ki niso
videli in so verovali!'(Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus
izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega
Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval,
da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel: 'Če ne vidim na
njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim
roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval' (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh
besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju,
marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne
predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol
ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pzneje spet pojavil med svojimi učenci in
takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej
moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren'
(Jn 20,27).Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: 'Moj
Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž 'je videl
in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti
se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do
tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil' (In Ioann. 121,5).
Evangelist
Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor
tistim, ki niso videli, pa so verovali.' Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik:
'Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo' (Jn 20,29). Na vsak način
izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas
vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina,
temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje
evangelist Luka: 'Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!' (Lk 10,23). Toda
akvinec razlaga: 'Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor
tisti, ki vidi in veruje' (In Ioann. XX lectio VI §2566').
Primer
apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v
naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti
voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin
pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po
poti zvestobe do Jezusa.
Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti
Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja
in veselja: 'V tem se veselite', in dodaja: 'Čeprav ga niste videli, ga
ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem
veselju, ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš' (1Pt 1,6.8-9). Vse je v
povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje,
resničnost, ki je dostopna veri. 'To je Gospod naredil', pravi psalm (118,23)
– čudovito je v naših očeh, očeh vere.