Papež sprejel južnoafriške škofe na obisku ad limina apostolorum

VATIKAN (petek, 25. april 2014, RV) – Na obisku ad limina apostolorum se te dni mudijo škofje Škofovske konference Južne Afrike, ki so se danes dopoldne sestali tudi s papežem Frančiškom. Pripravljen govor svetega očeta so škofje dobili v branje, kot je to sedaj že običajna praksa. Frančišek v njem spomni na delo mnogih misijonarjev, ki so skupaj z domačini Južne Afrike, Bocvane in Swazilanda globoko sejali semena vere tamkajšnjih ljudi. Gradili so cerkve, šole in bolnišnice, ki državam služijo že skoraj dve stoletji. Ta dediščina tudi danes sije iz srca vsakega vernika in iz stalnega apostolskega dela.

Kljub mnogim izzivom, nadaljuje papež, so prej omenjene države blagoslovljene z cvetočimi župnijami, ki pogosto uspevajo kljub velikim oviram, kot so velike razdalje med skupnostmi, pomanjkanje materialnih virov in omejen dostop do zakramentov. Papež izpostavi, kako pomembna je formacija diakonov, ki predstavljajo veliko pomoč duhovnikom, in prav tako prenovljena in poglobljena formacija katehistov laikov, ki podpirajo matere in očete pri verski vzgoji novih generacij. Duhovniki in posvečeni bratje in sestre so enotnih misli in srca v služenju najranljivejšim bratom in sestram v Bogu, pri čemer papež našteje vdove, samske matere, ločene, otroke v nevarnosti in zaradi aidsa osirotele otroke. Bogastvo in veselje evangelija katoličani živijo in delijo z drugimi. V državah, kjer katoličani predstavljajo manjšino, se morajo verniki zanašati nase, saj se pomoč iz držav, od koder prihajajo misijonarji, zmanjšuje. Mnogi misijonarji velikodušno delajo na različnih karitativnih projektih ter so tako izraz ljubečega Kristusovega obličja za osebe v stiski. Vsak je znamenje upanja za vso Cerkev, pripomni papež Frančišek in izrazi upanje, da bi misijonarji še naprej vztrajali v izgradnji Božjega kraljestva s svojimi življenji, ki pričujejo za resnico, in z delom svojih rok, ki mnogim lajšajo trpljenje.

Sveti oče omeni tudi nekatere resne pastoralne težave, s katerimi se soočajo južnoafriški škofje. Število otrok v katoliških družinah se zmanjšuje, kar se odraža tudi v duhovnih poklicih. Nekateri verniki se oddaljujejo od katoliške Cerkve in se pridružujejo drugim skupinam. Veliko je tudi število splavov in posledično žensk, ki zaradi splava doživljajo globoko duševno in duhovno stisko. Prav tako narašča število ločitev, tudi v krščanskih družinah, in odstotek otrok, ki odraščajo v nestabilnem družinskem okolju. Opazno je tudi naraščanje nasilja nad ženskami in otroki. Vsi ti pojavi ogrožajo svetost zakonske zveze in stabilnost družinskega življenja, posledično pa še življenja družbe kot celote. Papež dodaja, da morajo škofje in duhovniki pred to množico težav pričevati o moralnem nauku evangelija. Izrazi zadovoljstvo, da so škofje Južne Afrike, Bocvane in Swazilanda povezani s svojimi ljudmi na krajih kjer delajo in študirajo ter so solidarni z velikim številom nezaposlenih oseb. Večina prebivalstva se namreč lahko identificira z Jezusom, ki je bil ubog in izključen, ki ni imel kam položiti glavo. Frančišek pri tem škofe spodbudi, naj poleg zagotavljanja materialne pomoči nudijo še večjo duhovno podporo in trdno moralno vodstvo, zavedajoč se, da je največja revščina ravno odsotnost Kristusa. Treba je namreč najti nove in ustvarjalne poti za pomoč ljudem, da bodo srečali Kristusa preko globljega razumevanja vere.

Audio: